Bivša analogna (filmska) oprema
   

Exa 1a

Koncem sedemdesetih let, ko se je Borut Furlan začel ukvarjati s podvodno fotografijo, so si skoraj vsi slovenski podvodni fotografi sami izdelovali svoja ohišja. Najbolj priljubljena fotografska kamera je bila vzhodnonemška Praktica. Bila je cenena, lahko dostopna in povsem mehanska.

Borut se je odločil za še bolj preprosto fotografsko kamero EXA-1a. Pri firmi Ikelite, ki je že takrat imela velik izbor polikarbonatnih ohišij za zrcalnorefleksne kamere, je naročil prazno škatlo in šest vodil. S tem materialom si je s pomočjo nasvetov svojih starejših kolegov izdelal svoje prvo podvodno ohišje. Za osvetlitev je uporabljal Voightlanderjevo bliskavico v ohišju iz poliakrilata (pleksi), ki je bilo v celoti doma izdelano. Svoje prve fotografije je posnel leta 1979. Slikal je večinoma s črnobelimi filmi, od barvnih diafilmov pa je uporabljal Orwo UT18 in Agfo CT-50; oba diafilma sta imela za današnje razmere zelo grobo zrno in nenasičene barve. Njegov prvi podvodni fotografski sistem je bil za uporabo zelo neroden. Kmalu je ugotovil da s tem preprostim sistemom ne bo prišel daleč, zato ga je leta 1981 prenehal uporabljati.

Nikon F3 in prvo ohišje

 

Kljub vsem težavam z Exo in njenim ohišjem ga je podvodna fotografija močno zagrabila, v njej je našel smisel svojega potapljanja in zato si je nameraval nabaviti vrhunsko opremo, ki bi bila kos vsem nalogam. Dolgo časa je nihal med konkurenčnima profesionalnima fotografskima kamerama Nikonom F2 in Canonom F1. Canon je bil v Sloveniji zelo priljubljen med profesionalnimi fotografi, Nikon pa je poznal predvsem iz tujih potapljaških revij (začuda je bil Nikon v tistih časih v Sloveniji malo poznan). Ko se je že skoraj odločil za Canon F1, je Nikon marca 1980 predstavil svoj novi profesionalni model - F3, ki je pokazal cel kup prednosti pred prej omenjenima kamerama. Takrat se je odločil za Nikon in ostal temu sistemu zvest vse do danes.

Odločil se je za izdelavo lastnega ohišja iz armirane poliestrske smole. Vodila, sponke in podoben material je ponovno nabavil pri ameriškem Ikelitu. Ohišje je bilo zelo debelo, tako da je lahko preneslo velike hidrostatske tlake, žal pa je bilo tudi nekoliko porozno. Skoraj ves čas je vanj po malem polzela korozivna morska voda in grozila, da bo uničila dragoceno vsebino. Odkrivanje in mašenje mikroskopskih luknjic je bila prava znanost in nikoli jih ni uspel vseh najti. Ohišje je uporabljal štiri leta (od 1982 do 1985).
 

Prehod z Exe na Nikon je bil zanj izreden korak. Največji napredek je bila uporaba širokokotnega objektiva. Nabavil je Nikkor 24 mm f/2,8, od svojega kolega Arkadija Popoviča - Dadija pa je odkupil Ivanov korektor, dvolečni sistem za korekcijo širokokotnih objektivov pod vodo. Kot večina podvodne fotografske tehnike iz tistih časov, je bil tudi ta korektor domače izdelave - po naročilu so ga izbrusili v takratni optični tovarni Vega.

Za osvetljevanje je nabavil znano nemško bliskavico Metz 45-CT-1, ki jo je delno razdrl, da jo je lažje zaprl v aluminijasto ohišje valjaste oblike. Originalne Ni-Cd baterije (0,5 Ah) je zamenjal z drugimi večjimi (1,8 Ah), kar mu je dalo večjo avtonomijo (do 4 filme).

V tistem času je pod vodo uporabljal 55 mm f/2,8 makro objektiv in že omenjeni širokokotnik 24 mm f/2,8. Od Orwa in Agfe se je za vedno poslovil in začel slikati s Kodakovimi Ektachrome diafilmi, ki jim je ostal zvest vse do prehoda na digitalno tehniko (2006).

Hitro je tudi spoznal, da samo z eno kamero ne gre, če želiš fotografirati tudi zunaj. Vstavljanje kamere v ohišje in ven je namreč zelo zamudno opravilo. Leta 1985 je zato nabavil še Nikon FM-2 in od takrat dalje vedno delal z dvema kamerama.

Nikon F3 in drugo ohišje

 

Ker je Borutovo prvo ohišje za Nikon F3  imelo veliko pomanjkljivosti se je odločil za izdelavo novega ohišja. Odločil se je za aluminijasto izvedbo, postruženo in izrezkano iz enega kosa, kajti ulitek bi lahko bil porozen. Temeljito je premeril kamero in svoje ideje prelil na papir. Skoraj vse aluminijaste sestavne dele za ohišje so mu izdelali v strojni delavnici. Določene sestavne dele, kot so vodila, kotni zobniki, sponke itd. pa je nabavil pri avstrijski firmi Subal. Nabavil je originalno akcijsko iskalo DA-2, ki je omogočalo bistveno boljše kadriranje in ostrenje. Druga pomembna pridobitev pa je bila TTL avtomatika bliskavice. Nabavil je namreč bliskavico Metz-45-CT-4, jo popolnoma razdrl in sestavil znotraj valjastega aluminijastega ohišja.

Tudi Ivanov korektor je dobil novo podobo. V tistem času je spoznal vrhunskega optika Jožeta Matkoviča, ki mu je korektor natančno premeril in na novo preračunal. Ugotovil je, da je potrebno razdaljo med lečama za nekaj milimetrov povečati in Borutovo na novo izdelano aluminijasto ohišje korektorja je upoštevalo tudi to korekturo.

 

Metz 45 je imel kljub difuzorju premajhen kot za 24 mm širokokotnik. Zato je Borut kasneje za širokokotno fotografijo nabavil še močnejši Metz 60-CT-4, osvetlitveni kot pa mu je povečal z uporabo dveh navzven usmerjenih frasnelnih predleč. Obe bliskavici sta imeli tudi vgrajeni 10 W halogenski pilotni luči, ki ju je lahko prižgal preko mikrostikala v ohišju z rahlim pritiskom na sprožilec.

Celoten sistem je bil zelo dobro uravnotežen, ohišje je ves čas delovalo brezhibno in v vsem času uporabe (od 1988 do 1992) ni izpustilo niti kapljice vode!

Leta 1985 je Borut nabavil tudi 105 mm f/2,8 Micro-Nikkor makro objektiv, ki je kasneje postal njegov “delovni konj” v podvodni makro fotografiji.

Nikon F4

 


Ko so v drugi polovici osemdesetih let začeli na tržišče prodirati avtofokus fotografski sistemi, je bil Borut sprva dokaj imun nanje. Šlo je v glavnem za amaterske modele s počasnim in nezanesljivim avtofokusom. Situacija pa se je spremenila, ko se je pojavil Nikon F4, ki je imel vse dobre lastnosti preizkušenega F3 vključno z izmenljivimi iskali, povrhu pa še za tiste čase vrhunski avtofokus. Misleč da je avtofokus sposoben delati čudeže, je leta 1991 nabavil F4.

Z obilico skepse je ponovil mukotrpno, poldrugo leto trajajočo pot samogradnje ohišja. Tokrat so bili tam izdelani praktično vsi sestavni deli - tudi vodila, ki so bila v celoti iz nerjavečega jekla. Novo ohišje je bilo tridelno. Kamera je bila pritrjena v osrednjem cilindričnem delu. Zadnji pokrov je služil za menjavo filma, sprednji pa za menjavo objektivov. Ohišje je imelo ogromno vodil - več kot se je kasneje v praksi izkazalo da je potrebno, zato jih je kasneje nekaj ukinil.
 

Ohišje, prenatrpano s komandami, je bilo nekoliko pretežko, še posebej v kombinaciji z Ivanovim korektorjem. Uporabljal ga je od leta 1993 do 1997. Takratni avtofokus še zdaleč ni bil tisto, kar so obljubljali reklamni prospekti in na srečo je imelo ohišje pri uporabi makro objektivov možnost preklopa na ročno ostrenje. Sistem mu je kljub nezanesljivemu avtofokusu nudil bistveno večje možnosti za fotografiranje kot prejšnji, glavni pomanjkljivosti pa sta bili predvsem prevelika teža in dejstvo, da je bila 24-ka še vedno njegov najširši podvodni objektiv.

Takrat je Borut kupil tudi svojo prvo podvodno bliskavico: Hartenberger 250 TTL. Žal se je izkazalo, da je bliskavica pod vodo močno pretežka (skoraj 2 kg!), zato z njo nikakor ni mogel biti zadovoljen. Prisiljen je bil poiskati rešitev, kako bi ji povečal plovnost. Ker je v globini zaradi povečanega tlaka vse odpovedalo (stiroporni plovci, debel neoprenski ovoj), mu ni preostalo drugega, kot da jo je enostavno razdrl in ji napravil novo večje ohišje!

Počasi je tudi zamenjeval svoje stare objektive z ročnim ostrenjem za njihove avtofokus (AF) ekvivalente. Njegov prvi avtofokus objektiv je bil AF Micro-Nikkor 60 mm f/2,8, ki ga je že leta 1991 in 1992 uporabljal v kombinaciji z Nikonom F3 (zaradi njegove sposobnosti ostrenja do 1:1). Istega leta je nabavil še AF Micro-Nikkor 105 mm f/2,8 in nazadnje (1997) AF Micro-Nikkor 200 mm f/4.

Za zunanjo fotografijo je takrat uporabljal Nikon F90.

Nikon F5 in Seacam sistem

 

Velika teža Borutovega sistema za Nikon F4, razmeroma majhen zorni kot pri širokokotnem fotografiranju (84o s 24 mm f/2,8), nezanesljiv avtofokus in predstavitev Nikona F5 v letu 1996 so mu dali misliti, da je ponovno prišel čas za zamenjavo sistema. Skoraj istočasno ga je njegov prijatelj Gianni Pečar, v Trstu živeči slovenski podvodni fotograf, povabil v Voitsberg k Haraldu Hordoschu, lastniku in konstruktorju avstrijske firme za izdelavo podvodnih ohišij Seacam.

Harald je bil prijazen mlajši človek, dojemljiv za nove ideje. Večino pogovora je potekalo okoli njegovega projektiranja novega ohišja za F5. Pri tem je Harald upošteval celo nekaj Borutovih predlogov in želja. Natančno mu je razkazal svoje izdelke in ga prepričal o njihovi kvaliteti. Takrat je Borut spoznal, da je končno nastopil čas za prekinitev s samogradnjami....

Borutovo Seacam ohišje za F5 je bilo eno prvih iz Haraldove produkcije. Ohišje je bilo zelo lahko, pedantno izdelano, prenapolnjeno z različnimi vodili, a kljub temu izredno ergonomično in funkcionalno. Najbolj zanimiva pa je bila njegova površinska obdelava - nobene barve ali laka ni imelo, ampak naraven, galvansko obdelan aluminij, kar je bila v tistih časih velika novost v podvodni fotografski tehniki.
 

Od bliskavic je Borut najprej nabavil Seaflash 350 TTL (z elektroniko od Subtronic bliskavic) z dvema žarnicama z različnima barvnima temperaturama. Z njo pa ni bil preveč zadovoljen, ker je imela premajhno avtonomijo (manj kot tri filme z enim polnjenjem!). Kasneje je kupil še Seaflash 200 TTL, ki je ob malo manjši moči (komaj opazne pol zaslonke) zmogel z enim polnjenjem osvetliti do štiri filme (brez uporabe pilotne luči). Medtem pa je Borutu eksplodiral eden od kondenzatorjev v 350 TTL in Harald mu jo je bliskavico zamenjal za novo 200 TTL. Od takrat dalje je uporabljal dva enaki bliskavici Seaflash 200 TTL.

Kasneje (1999) je Borut končno nabavil tudi objektiv ribje oko (AF Fish-eye Nikkor 16/2,8), ki je neprecenljive vrednosti za slikanje podvodnega ambienta v slabši vidljivosti. Za uporabo je sicer precej zahteven objektiv, saj zahteva za osvetljevanje dve natančno pozicionirani bliskavici, vendar rezultati hvaležno odtehtajo vloženi trud. Od leta 1999 dalje uporablja za fotografiranje ambienta skoraj izključno Fish-eye objektiv. Medtem je za kopensko fotografiranje zamenjal stari in preizkušeni F90 za F100. Čeprav mu je F90 dobro služil, se je za ta korak odločil predvsem zaradi bolj profesionalne izvedbe in boljšega avtofokusa pri F100.

Kombinacijo Seacam opreme in Nikona F5 je Borut uporabljal od leta 1998 do 2006, ko je prešel na digitalno tehniko.

Ob koncu svoje "filmske" fotografske kariere je Borut za podvodno fotografijo uporabljal naslednje objektive:

AF Fisheye Nikkor 16 mm f/2,8
AF-S Nikkor 17-35 mm f/2,8 ED
AF Micro-Nikkor 60 mm f/2,8
AF Micro-Nikkor 105 mm f/2,8
AF Micro-Nikkor 200 mm f/4
Tamron SP AF 140F-FN 1,4X telekonverter