Piran, kjer se srečata morje in mesto
   
 
 

Piran Kjer se srečata morje in mesto
Borut Furlan
Fotografije: Borut Furlan
Spremna besedila: Tom Turk
Uvodno besedilo: Tomo Jeseničnik
Lektoriranje slovenskega jezika: Maja Kogej
Prevod v angleški jezik: Maja Kogej
Lektoriranje angleškega jezika: Justi Carey
Oblikovanje: Studio Mars
Tisk: Tiskarna Pleško
Založba: Littera Picta

ISBN 978-961-6030-89-2
265109248

908(497.4Piran)(084.12)
77.047(497.4Piran)

Format 265 x 265 mm
204 strani
320 fotografij



 
 
 
 

Ko se morje privali do obale, včasih udari prek valobranov in si prisvoji tisto, kar je nekoč davno že bilo njegovo. Razlije se čez belo kamnito elipso, kjer so se nekoč pozibavali ribiški čolni, in pljuskne ob podstavek moža, ki se mu skoraj klanja v blagem poklonu. Kakor da bi častitljivi mož vedel, da morju ne moreš vzeti ničesar, česar samo ne bi hotelo dati. Čeprav se zdi, da slavni mojster morju narekuje ritem s svojim violinskim lokom, je resnica drugačna: morje narekuje ritem mestu in njegovim prebivalcem. Tako je bilo od nekdaj in tako je tudi danes. Potem se morje vendarle spet blagovoli umakniti, oblaki se razmaknejo in starodavno mesto oblije čista svetloba.

 
 
 

 
 

Akvarij je refleksija morja, je morje na kopnem, ujeto v take ali drugačne posode, napolnjene z morskimi bitji. Veliki oceanariji z bazeni, posodami in tuneli, ki držijo na tisoče kubikov morske vode, katere kakovost nadzoruje množica tipal in računalnikov, so domena velemest in bogatih držav. Majhni mestni akvariji pa so značilni za številna mediteranska mesteca, so del njihove identitete, ki prebivalce in obiskovalce stalno opozarjajo na njihovo tesno povezanost z morjem in življenjem v njem. Slikovitim obmorskim mestecem bi kar nekaj manjkalo, če teh drobnih biserov ne bi imela, in Piran ni nobena izjema.

 
 
 
 

Kjer morje se konča, začne se rob vesolja,
ponor spominov davnih v maternici slani,
v temo zavitih dni minulih,
svetov neznanih in skrivnostnih,
globin, ki le za hip predre jih sončni žarek,
da zmotil bi pokoj tišine,
potem pa utonil v večnost časa,
za vedno in za vselej,
tako življenje se obrača.

 
 
 
 
 
Nedaleč proč, na kraški planoti, ki jo je ob jasnem vremenu zlahka videti iz Pirana, se pasejo znameniti beli konji, ki se rodijo črni in umro beli. Pod vznožjem starodavnega mesta, ki se kakor klin zajeda v modrino svojega zaliva, pa v ritmu morskih tokov poplesujejo drugačni konji. Prav nič iskri konjiči so skriti in oviti v svoje ljubice, kodraste in dolgolase alge ter cevaste, žvepleno rumene spužve. Eni imajo grive, drugi so brez njih; eni so rjavi, drugi rumeni, prav taki kakor njihove izvoljenke, ki jih skrivajo v svojih nedrjih. Od vedno so tu, sprehajalci jih sicer poznajo, a večinoma sploh ne vedo, da se konjički pasejo v morju tik ob priljubljeni piranski promenadi. Eno tistih drobnih bogastev so, ki jih premore morje okrog slovite Piranske punte. In ker jih je malo, so še toliko več vredni. V zelenkasti vodi med bujnimi algami jih je težko opaziti. Še vešče oko jih mora iskati, velikokrat brez uspeha. Ko pa ga zagleda, se konjiček vedno sramežljivo obrne proč, kakor bi ga bilo sram svojega nenavadnega, neribjega telesa. Kako naj bi revež vedel, da so mu ljudje nadeli ime po plemenitih živalih, ki jih sami občudujejo, on pa jih nikoli ni videl. Zato konjiček sramežljivo spodviha rep in se še tesneje stisne v zavetje svoje ljubice.