Prvi vtisi o Nikonu D2x (april 2005)
 
 
 

Uvod

Takoj na začetku naj omenim, da sem se za ta test odločil izključno zaradi lastne radovednosti in zato v začetku nisem imel nobenega namena, da bi ga objavil na internetu. Ker pa so rezultati izredno zanimivi, pravzaprav naravnost presenetljivi (vsaj zame), testi Nikona D2x pa zaenkrat še razmeroma redki, so me prijatelji prepričali naj ga vendarle objavim.

Zato moram na začetku poudariti, da sem ta test zastavil ZELO subjektivno in podrobneje sem pogledal predvsem tiste parametre, ki zanimajo mene osebno. Nisem se denimo pretirano spuščal v kvaliteto slike pri visokih ISO vrednostih, ker je 99,5 % filmov, ki jih posnamem pri svojem delu, občutljivosti ISO 100. Za referenco tudi nisem vzel nobenega filma z ekstremno visoko ostrino in ultra finim zrnom, ampak Ektachrome 100 VS - film ki ga uporabljam pod vodo v 90 % primerov. Prav tako se nisem ubadal s "high speed crop" funkcijo (fotografiranje z osrednjim delom senzorja, ki omogoča hitrost do 8 posnetkov na sekundo), ker tega pri svoji podvodni fotografiji ne potrebujem.

Moje stališče je torej sledeče: zanimalo me je ali bi z novim Nikonom D2x, ki vsebuje Sony-ev senzor z 12 Mpiksli kaj pridobil, če bi ga zamenjal za moj stari in preizkušeni Nikon F5 in Ektachrome 100 VS. Glede resolucije bi zanesljivo pridobil, saj se je že Nikon D100 s "samo" 6 Mpix na mojem testu kar dobro držal v primerjavi s poskenirano Velvio. Zanimalo pa me je tudi, kako je Nikon rešil problem širokokotnikov z novimi DX objektivi, ali konkretneje: kako se 12-24/f4 DX v kombinaciji z novim 12,2 Mpix. senzorjem APS formata obnese v primerjavi s starim 17-35/f2,8 v kombinaciji s filmom.

 

Nikon D2x (baje prvi primerek, ki je prispel v Slovenijo!) sem si izposodil od Arneja Hodaliča. Žal sem ga imel na razpolago samo en dan, kar je veliko premalo, da bi ga lahko dodobra spoznal. Tisti dan je bila oblačna in rahlo deževna marčevska sobota, a to je bil edini dan, ko ga je lahko njegov zelo zaposleni lastnik pogrešal. Bolj za šalo kot zares sem si za primerjavo od drugega prijatelja izposodil tudi Nikon D70, čeprav sem se že na začetku dobro zavedal, da sta izdelka iz popolnoma različnih razredov, namenjena popolnoma drugačnim uporabnikom, predvsem pa je razlika v ceni približno petkratna.

   
 

Osebno sem bil vedno nasprotnik majhnih APS (po Nikonovo DX) senzorjev. Ves čas sem govoril, da bi Nikon moral enako kot konkurenca ponuditi tudi model s senzorjem 35 mm formata, tako da bi vsi širokokotniki obdržali svoje esencialne lastnosti. Nedavno pa me je presenetil primerjalni test znanega norveškega fotografa Bjørna Rørsleta med novim Nikonom D2x in "full frame" Canonom 1Ds Mk.II. Nikon je v kvaliteti širokokotnega posnetka pustil svojega konkurenta daleč za seboj, kajti Canon je pokazal izredno močno vinjetiranje (potemnitev slike v vogalih). Baje pri "full frame" Canonu trpi pri širokokotnikih tudi ostrina v vogalih, čeprav se isti objektivi obnesejo na filmu odlično. Vse to je posledica velikega kota, pod katerim pada svetloba na robne dele senzorja, čemur se večina digitalcev z manjšimi senzorji izogne.

Bjørn je primerjalno testiral resolucijo, šum pri višjih ISO vrednostih, nasičenost barv in kvaliteto posnetkov s širokokotniki.
Glede na rezultate svojih testov trdi, da je novi Nikon boljši od Canona v vsem razen v šumu. Glede resolucije sem bil sicer nekoliko skeptičen, kajti 16 je le več kot 12, vendar ko sem videl rezultate senzorja D2x s "samo" 12 Mpiksli na svojem računalniku (v primerjavi s 6 Mpiksli Nikona D70 in poskeniranim diasom), sem težko verjel svojim očem....

Prvi vtisi


Če bi svoj prvi vtis, ko sem Nikona D2x prijel v roke, ocenil z 1 do 5, bi se verjetno odločil za 4. Velik je približno toliko kot F5, a dobrih 200 g lažji (kot F5 skupaj z multifunkcijskim hrbtom MF-28). Ta razlika v teži nehote doda malo občutka "plastičnosti", kljub temu da je neprimerno težji od peresno lahkega in veliko bolj "plastičnega" D70. Oprijem gumirane površine je dober, ergonomija odlična in kljub nekoliko manjši teži hitro dobiš občutek, da je to "čisto tapravi" Nikon. Iskalo je zelo svetlo, dobro pregledno in za digitalca s senzorjem APS velikosti zelo veliko. Toda ko vzameš v roke spet "dobrega starega" F5, vidiš da je kljub temu slika za cca. 20% manjša (po dolžini, torej za cca 44% po površini). Vsekakor pa nimaš občutka, da gledaš na medlico skozi "tunel", tako kot npr. pri D70. Vse komande in gumbi so na pravih položajih, gumbi veliki, logično razporejeni in lastnik Nikona F5 / F100 se z D2x hitro znajde.

Od fotografskih lastnosti me je seveda najbolj zanimal avtofokus, ki je baje z novim modulom CAM2000 velik napredek od Nikona F5 z modulom CAM1300. Modul sestavlja 11 AF senzorjev, od katerih jih je 9 križnih in razporejenih v pravokotni vzorec, preostala dva pa sta pokončna linearna in nameščena ob levi in desni rob formata. Zaradi majhnega formata slikovnega senzorja so AF senzorji za moj okus nekoliko preveč pomaknjeni proti robovom slike. Morda je to posledica moje dolgoletne uporabe F5-ke in F100-tke, ki imata bolj sredinsko nameščene AF senzorje.

   
 

Mene je zanimalo predvsem delovanje avtofokusa v slabih svetlobnih pogojih in pri nizkem kontrastu objektov, torej pri pogojih, ki vladajo pod vodo. D2x ima različne opcije izbiranja senzorjev in kadar sem izbral ostrenje na en sam senzor (single area AF), podobno kot sem vedno delal z F5, nisem opazil nobenega napredka. Oba aparata sem namreč preizkušal paralelno pri enakih pogojih (v zamračeni sobi sem ostril na mejo med rjavo preprogo brez vzorcev in parketom z 200/f4 makro objektivom, ki je zelo zahteven za avtomatsko ostrenje in rad "pobegne"). Lahko bi rekel, da sta se oba obnašala povsem ekvivalentno. Čisto druga zgodba pa je bila, kadar sem preklopil na več senzorjev (Group dinamic AF - po 4 senzorji so združeni v skupino in iščejo ostrino kot eden). Takrat je D2x našel ostrino v velikem številu primerov, ko je F5 ni mogel.

Prijetno presenečenje je tudi baterija. Po cca. 250 posnetkih je pokazala komaj 20% izpraznjenja, medtem ko jo na svojem F5 polnim na vsakih 10 posnetih filmov (resda tudi zato, ker veliko delam z avtofokusom z makro objektivi, ki imajo zelo velik hod ostrenja od neskončnosti do 1:1 in so zato veliki porabniki energije).

Najbolj moteča stvar, ki sem jo na Nikonu D2x opazil, pa so zelo dolgi zapisovalni časi na kartico kadar slikaš v TIFF formatu. Ti so celo desetkrat daljši od zapisovanja slik v JPG ali RAW formatu in trajajo kar nekaj minut! Za TIFF sem se odločil, ker doma nimam Nikonovega programa za konverzijo RAW v TIFF. Slike v TIFF formatu so velike tipično 37 MB, v RAW pa 20 MB. Na kartico 1 GB zapiše 26 posnetkov v TIFF, zato sem jo tekom testa moral velikokrat prazniti....

Izvedba testa

Primerjalni test sem izvedel s fotografiranjem teste karte (ki mi jo je podaril Matjaž Intihar), portreta, hiš v moji okolici in raznobarvnih knjig (testiranje barv). Za teste sem uporabljal predvsem visoko kvalitetne 60/f2,8 in 105f/2,8 makro objektive, posebej pa sem testiral tudi že omenjena 12-24/f4 in 17-35/f2,8 širokokotna zuma (vendar samo pri najkrajši goriščnici). Največji poudarek je bil na testih okoli občutljivosti ISO 100. Fotografiral sem sicer tudi pri višjih občutljivostih, vendar je bila primerjava s filmom delana le pri ISO 100. Uporabil sem tri stopnje ostrenja (od sedmih vgrajenih) in sicer: brez, normalno in najmočnejše. Fotografiral sem pri zaslonkah f4, f5,6 in f8 (tam kjer naj bi bili objektivi najostrejši - šlo je namreč za primerjalni test senzorja / filma in ne objektivov!), širokokotna zuma pa tudi pri zaslonki f11. Primerjal sem samo tiste posnetke, ki so videti najboljši, kajti zanimalo me je predvsem koliko največ se da v optimalnih pogojih potegniti iz enega in drugega medija.

V večini primerov sem korigiral razliko v velikosti senzorja in 35 mm filma tako, da sem z digitalcem fotografiral iz približno 1,5 x večje oddaljenosti in s tem dobil enak izrez. Na tak način sem fotografiral testno karto, portret in knjige. Eno serijo testnih posnetkov (moja okolica, slikano z balkona) pa sem slikal iz iste točke, pri čemer sem dobil pri D2x manjši izsek in s tem je seveda dobil digitalec veliko prednost v resoluciji pred filmom. Če bi namreč to gostoto pikslov, ki jo ima senzor Nikona D2x, razširili na celoten 35 mm format, bi dobili senzor, ki bi ustvarjal slike velike kar 28,4 Mpikslov, kar je po vseh teorijah, naklonjenih in nenaklonjenih filmu, več kot zmore film.

Testno karto sem prilepil na okno in jo fotografiral iz notranje strani, medtem ko je bila osvetljena predvsem iz zunanje strani, torej nekako presvetljena. S tem sem dobil enakomerno in dovolj močno osvetlitev. Če bi jo prilepil na steno, bi bila notranja svetloba v sobi prešibka, uporabi bliskavic pa sem se hotel izogniti, da ne bi prišlo do kakšnih nekontroliranih odbleskov in refleksov. Portret in knjige sem osvetlil z bliskavico (SB-26 na Nikonu F5 in SB-800 na D2x), pokrajino pa je osvetljevala difuzna svetloba skozi gosto oblačno nebo. Vsi posnetki so bili narejeni z uporabo stativa (Manfrotto Carbon 441 in kroglične glave 352 RC) in z daljinskim sprožilcem MC-30.

Referenčni posnetki s filmom so bili posneti istočasno pri enakih pogojih (korigirana je bila le razdalja s spreminjanjem položaja stativa) z Nikonom F5, istimi objektivi in filmom Ektachrome 100 VS. Zakaj ne Velvia ali Provia 100F? Zato, ker pri svojem delu uporabljam Ektachrome in ker sem že uvodoma povedal, da sem test delal prvenstveno zase! Film je bil skeniran v Cameri na bobnastem skenerju Haidelberg Chroma Graph S 3400 pri resoluciji 4000 dpi. Zakaj ne pri višji resoluciji? Zato, ker smo predhodno s poskusom dokazali, da dobimo popolnoma identičen rezultat, če skeniramo pri 6000 dpi, ali pa pri 4000 dpi in nato sliko povečamo v Photoshopu. Pri 100% povečavi ni bilo na monitorju opaziti absolutno nobene razlike - v obeh primerih se je namreč jasno videlo zrno. Izgleda da je 4000 dpi mejna resolucija za današnje diafilme. Skenerista sem prosil, naj iz diapozitiva izvleče maksimum informacije, ki jo je možno doseči. S svojim skenerjem Nikon Coolscan 4000 ED se tokrat sploh nisem ubadal, ker je že pri mojem testu Nikona D100 pokazal slabšo kvaliteto slike.


Rezultati in komentar

Razlika med Nikonom D2x in filmom je tako očitna, da je pravzaprav vsak komentar odveč. Presenetila me je tudi velika razlika med D2x in med Nikonovo prodajno uspešnico D70, saj je med 6 in 12 Mpiksli pravzaprav matematično gledano le 41% razlike v resoluciji.

Vse primerjave, ki jih objavljam na internetu so izrezi iz originalnih slik D2x v TIFF formatu (v primeru D70 v formatu "JPG fine", ker TIFF ne obstaja) in iz skenov diapozitivov pri 4000 dpi RGB TIFF pri 100% povečavi. Izrezom sem v Photoshopu z ukazi levels in curves nekoliko prilagodil tone, nič pa jih nisem ostril, ali kako drugače obdeloval. Izrezom tudi nisem nič spreminjal velikosti (image size), zaradi tega so različno veliki (slika iz D70 ima 6,1 Mpikslov, iz D2x 12,2 in sken diapozitiva 21,4 Mpikslov). Na koncu sem jih zaradi objave na internetu pretvoril v JPG format.

 

   

Na slikah testne karte (60 mm objektiv) kaže D70 pri 100% povečavi osrednjega dela karte zelo močan "moire" efekt v spodnji vrsti črtic, kjer so črtice najbolj goste. Tudi v zgornjem vzorcu nad napisom "Fotografija", kjer se vzporedne črte zlijejo skupaj, je nakazan rahel "moire" efekt.

Na slikah D2x so vse črtice jasno ločene med seboj, in na celi testni karti ni niti enega mesta, kjer bi se črtice združile (pri originalnih TIFF slikah je ostrina še bolj poudarjena, kot na JPG slikah objavljenih na internetu!).

Film, kjer še najbolj moti zrnata struktura, se po resoluciji uvrsti nekoliko boljše kot D70, vendar je neprimerno slabši od D2x. Na vzorcu nad napisom "Fotografija" so vzporedne črte sicer nakazane, vendar zelo slabo ločene med seboj. Črtice v spodnji vrsti pa so skoraj popolnoma zlite.

Na izrezu portreta (oko) Nikon D2x tudi pokaže veliko prednost pred filmom. Obrvi in trepalnice se pri filmu zaradi zrnatosti zlijejo skupaj, medtem, ko jih D2x jasno loči. Notranje ostrenje D2x je bilo naravnano za najvišjo vrednost (high). Pri skenu portreta sem moral tudi precej popraviti tonske vrednosti, ker je originalno prišla koža zelo rdeče barve. Ektachrome 100 VS ima namreč izredno nasičene barve in NI primeren za slikanje kože, temveč za slikanje narave in je zato moj priljubljen film pri podvodni fotografiji.

Portret sem slikal s tremi različnimi stopnjami notranjega ostrenja od sedmih možnih. Izbral sem brez (none), srednjo (normal) in najvišjo stopnjo (high). Rezultat pokaže da ima Nikon dokaj nizko stopnjo notranjega ostrenja pri nastavitvi "normal", saj je slika praktično enaka, kot če je ostrenje izklopljeno. Šele pri "high" se pokaže tista zares navdušujoče visoka ostrina, ki pa po mojem laičnem mnenju še vedno ni pretirana, saj na sliki skoraj ni opaziti artefaktov ki bi bili posledica pretiravanja z ostrenjem. Tudi na sliki brez notranjega ostrenja opazimo bistveno višjo resolucijo kot pri filmu (trepalnice!).

 
 
Pri fotografiji knjig pokaže Ektachrome 100 VS določeno prednost v nasičenosti barv. Žal nisem imel dovolj časa, da bi se lahko posvetil tudi barvnim nastavitvam v D2x. Verjetno sem fotografiral v sRGB (osnovna nastavitev), ki ima ožji obseg barv od Adobe RGB barvnega prostora, vendar ne morem trditi, ker sem pozabil preveriti. Sicer pa razlike med sRGB in Adobe RGB na monitorju itak ne bi videli, ker monitor deluje v sRGB barvnem prostoru. White balance je bila nastavljena na "Auto", barvni toni (hue) in kontrast pa na sredinsko nastavitev.
 
Pri knjigah sem napravil tudi test kvalitete slike pri višjih ISO nastavitvah. Na grobo bi lahko rekel, da daje zrnatost filma približno podoben efekt kot šum nekje med ISO 400 in ISO 800. Kvaliteta slike pri ISO 200 je praktično enaka kot pri ISO 100, pri ISO 400 pa se že opazi rahel šum. Pri ISO 3200 pa je šum že tako izrazit, da postane precej moteč (kako bi izgledal barvni film tako visoke občutljivosti nimam pojma, saj je bil diafilm ISO 400 osvetljen na ISO 800 najvišja občutljivost, ki sem jo kadarkoli uporabljal). Z notranjimi "high ISO noise reduction" filtri se zaradi pomanjkanja časa tudi nisem ubadal. Že uvodoma pa sem tudi omenil, da me šum pri visokih ISO vrednostih ne zanima, ker itak večinoma fotografiram pri ISO 100.
 
Pri fotografiji moje okolice slikane iz balkona sem z obema medijema fotografiral s 60/2,8 objektivom iz iste točke in zato ima digitalna slika 1,5x manjši izrez (rdeči pravokotnik), pri čemer dobi digitalec v resoluciji veliko prednost pred filmom. Ker nisem korigiral točke fotografiranja, je v tem primeru pri 100% povečavi izrez iz digitalca večji, kot iz skena. Na primerjalnem izrezu (moder pravokotnik), pa se poleg višje resolucije opazi še eno prednost Nikona D2x pred (poskeniranim!) filmom. V temnih delih (lesena stena hiše) so še opazni detajli (deske), medtem ko jih na skenu ni več opaziti in se združijo v enotno površino. Tudi veje dreves pred steno so pri D2x bistveno bolj izrazite, kot na skenu. Posebej pa moram poudariti, da primerjamo digitalca s skenom in NE z diapozitivom, ki vseeno nosi nekaj več informacij v temnih delih slike, kot jih uspe ekstrahirati skener.
 
 
Širokokotni objektivi
 
 
Že uvodoma sem omenil, da me je zanimala tudi kvaliteta novega 12-24/f4 DX širokotnega zuma, ki naj bi pri digitalcih zamenjal priljubljenega 17-35/f2,8. Točke fotografiranja s širokokotnima zumoma nisem nič korigiral, saj naj bi oba imela približno enak zorni kot.

V resnici ima 17-35/f2,8 opazno večji zorni kot od 12-24/f4 (označen z rdečim pravokotnikom). Če upoštevam razliko med velikostjo diagonale senzorja in 35 mm filma (ki je natančno 1,52) in če predpostavim da ima 17-35/f2,8 najkrajšo goriščnico zares 17 mm, potem lahko iz razmerja izrezov izračunamo, da je najkrajša goriščnica pri 12-24/f4 v resnici 12,5 mm in da ima objektiv enak zorni kot, kot bi ga imel na filmu 19 mm širokokotnik (in ne 18 mm, kot trdi Nikon!).
 
 
 
 
Glede ostrine se mi je vedno zdelo, da ima 17-35/f2,8 nekoliko prednosti pred 12-24/f4. Moj zadnji test pa je pokazal, da sta oba objektiva pri najširšem kotu po kvaliteti približno enaka. Test je zelo težko objektivno vrednotiti, ker je kvaliteta 12 Mpix senzorja toliko boljša od filma, da izgleda 12-24/f4 avtomatsko boljši od 17-35/f2,8. Moj prvotni vtis, da je 12-24/f4 slabši od 17-35/f2,8 sem dobil, ko sem njegovo kvaliteto meril z Nikonom D100, ki je nekoliko slabši od filma. Kvaliteta slike v centru je pri obeh dobra in močno pada proti vogalom (kot pri večini širokokotnikov). Oba imata precej izraženo kromatsko aberacijo. Pri 12-24/f4 opazimo tudi zelo hiter padec ostrine proti skrajnemu robu, medtem ko 17-35/f2,8 obdrži bolj konstanten nivo ostrine. Navidezna neostrina pri 17-35/f2,8 je verjetno bolj posledica zrnatosti filma, kot aberacij objektiva. Če bi hotel bolj objektiven test, bi moral z obema objektivoma fotografirati na isti medij.
Zaključek
S prihodom Nikona D2x se je marsikaj spremenilo. O tem, da je kvaliteta slike, ki jo ustvari njegov senzor neprimerno višja od kvalitete slike iz filma, ni nobenega dvoma več. V hipu je padlo v vodo cel kup argumentov, zakaj še vedno vztrajati pri filmu.

Seveda ne smemo pozabiti, da je tu še vedno nekaj argumentov, ki govorijo filmu v prid:

  • Neprimerno višja kvaliteta klasične diaprojekcije pred digitalno projekcijo glede ostrine in globine barv
  • Odsotnost močnih širokoktnih TTL bliskavic pri podvodni fotografiji (pri makro fotografiji lahko uporabimo sistemske bliskavice v ohišjih)
  • Nezanesljivost medijev za arhiviranje (medtem ko film z leti le malenkostno obledi, obstaja pri hranjenju digitalnih datotek cel kup znanih problemov od okvar vedno premajhnih trdih diskov, do okvar CD-jev in DVD-jev, ki velikokrat nastopijo že po nekaj letih)
  • Cena nove opreme, h kateri je treba prišteti še nove DX objektive (širokokotnike), spominske kartice, prenosni računalnik, projektor, itd. za nekajkrat preseže ceno klasične opreme.

Nikon D2x verjetno lahko s svojo kvaliteto slike konkurira tudi filmu srednjega formata. O tem, da je Canon Eos 1Ds po kvaliteti slike enak srednjemu formatu sem že pred dobrim letom čital na internetu, pa nisem čisto verjel. Zdaj verjamem. Če je še pred kratkim obstajal samo eden zares dober digitalec iz maloslikovnega DSLR razreda, zdaj zanesljivo obstajata dva. Ali torej obstajajo še kakšni zadržki, da ga ne bi nabavil?