Nikon D3
Ali: Ko sem se nehal bati teme
(april 2008)
   
 
 

Preden karkoli napišem, moram poudariti zelo pomembno dejstvo: ta članek sem napisal popolnoma samoiniciativno in na lastno željo. Članek odraža moje osebno subjektivno mnenje o izdelku, ki je predmet tega članka. Članek NI bil naročen s strani Nikona, niti ga Nikon NI sponzoriral. Izdelek sem tako kot vsi ostali fotografi kupil iz lastnih sredstev z 0% popustom!

Od leta 1980 dalje je šlo skozi moje roke že veliko kamer iz hiše Nikon. Običajno sem vedno v parih uporabljal po dve kameri - eno (profesionalno) za podvodno fotografijo in drugo (polprofesionalno) kot pomožno kamero za običajno kopensko fotografijo. Uporabljal sem F3 in FM2, F4 in F90, F5 in F100 ter D2x in D200. Nedavno pa sem D200 zamenjal za D3, tako da sedaj uporabljam dve profesionalni kameri: D2x za podvodno fotografijo in D3 za kopensko. Takoj na začetku lahko napišem, da me še noben Nikonov izdelek ni nikoli tako neverjetno navdušil kot ravno D3!

Ne želim ponavljati vsega tistega, kar so že mnogi drugi pred menoj zapisali o D3. Prav tako ne mislim pisati o tehničnih karakteristikah izdelka. V tem članku bi rad napisal predvsem kaj je mene osebno najbolj impresioniralo pri tej kameri in kaj vse nam je prinesel FX ("full frame") format (in kaj nam je tudi odnesel...). Zaradi tega zadnjega (FX proti DX) se bom lotil tudi primerjave z njegovim predhodnikom - Nikonom D2x, ki ga zelo dobro poznam in že dlje časa (skoraj 2 leti) z zadovoljstvom uporabljam pri podvodni fotografiji. Primerjava je skoraj idealna, ker imata obe kameri zelo podobni resoluciji (okoli 12 Mpix).

 

Nikon D3 je fizično (in po velikosti) zelo podoben Nikonu D2x. Vsi gumbi so na skoraj istih mestih, v oči pade le novi 3" monitorček (ki je predvsem zaradi trikrat večje resolucije BISTVENO boljši od monitorčka D2x) in nekoliko višja in večja prizma. Rokovanje z novo kamero je praktično identično in lastnik D2x jo v hipu osvoji. Pa ne samo, da kamero hitro osvojiš, tudi razvadiš se hitro in kar naenkrat ti nekatere lastnosti D2x niso več tako všeč (npr. monitorček na D2x mi je v hipu postal "premajhen", čeprav sem bil prej z njim povsem zadovoljen!).

 

D3 pa je prinesel tudi kup novosti, ki jih lastnik odkriva s pomočjo 470 strani debele knjižice navodil (prevedene v slovenščino!). Med njih sodi "Live view" funkcija - kadriranje s pomočjo monitorčka, aktivno osvetljevanje senc (D - lightning), avtomatska korekcija kromatske aberacije objektivov, nov (in boljši) nabor orodij za optimizacijo slike, virtualni horizont in še bi lahko našteval.

Zakaj D3? Zato ker sem želel kamero, ki me ne bi pustila na cedilu v (praktično) nobeni (svetlobni) situaciji. Na svojih potovanjih, kjer naredim štiri in več potopov na dan, mi običajno zmanjkuje časa za kopensko fotografijo. Dostikrat imam priložnost zanjo šele po zadnjem dnevnem potopu, pred nočnim. V tropskih krajih pa se znoči točno ob šestih zvečer, sonce se spusti navpično navzdol, zato mraka skoraj ne poznajo in fotograf se hitro znajde v trdi temi. Tudi deževni tropski gozd z bujnimi drevesnimi krošnjami se ne ponaša s kaj prida svetlobe, da črnih domačinov po senčnih tržnicah, ki sem jih vedno moral vznemirjati z bliskavico, sploh ne omenjam. Podvodni fotograf torej fotografira na kopnem kadar pač ima priložnost in takrat so le redko idealne svetlobne razmere. Slabe svetlobne razmere pa so področje, kjer je Nikon D3 nedvomno kralj brez konkurence! Morda bo kdo pomislil da sem naivnež, ki naseda Nikonovi propagandi, a brez skrbi: kamero sem dobro preskusil, preden sem jo kupil!

Test šuma

Test digitalnega šuma je precej kočljiva zadeva, kjer je v rokah spretnega testerja možno zelo veliko manipulacije. Obstaja namreč cel kup parametrov, ki vplivajo na šum, ne samo ISO nastavitev. Ti parametri so med drugim: stopnja ostrenja, kvaliteta algoritmov za redukcijo šuma, algoritmi RAW konverzije, nastavitev kontrasta slike, barvni prostor, nastavitev nasičenosti barv, temperatura okolice in podobno.

Če želimo izvesti čim bolj objektiven primerjalni test med dvema kamerama, moramo imeti te parametre nastavljene na obeh kamerah čim bolj ekvivalentno. Ker je Nikon z generacijo D3 / D300 uvedel drugačne protokole za optimizacijo slike kot pri generaciji D2x / D200, je objektivnost precej otežena. Toda razlika v digitalnem šumu pri visokih ISO vrednostih med D2x in D3 je tako neverjetno velika, da sem za primerjalni test brez slabe vesti pri obeh kamerah uporabil kar tovarniško privzete nastavitve. Moji testi so namreč pokazali, da je Nikon D3 kar za približno tri vrednosti ISO (osemkrat!) boljši od D2x. Z drugimi besedami: kvaliteta slike D3 pri ISO 3200 je približno primerljiva s sliko D2x pri ISO 400!

 
 

Primerjalni test je pokazal svoje, vendar tisto, kar je v praksi zares navdušujoče, pa je predvsem dejstvo, da lahko ponoči vzameš kamero v roke in (brez stojala ali kakšne druge opore) pri svetlobi mesečine ali šibkih uličnih svetilk posnameš ostro in nestreseno fotografijo brez pretiranega motečega šuma. In ko potem na monitorčku preveriš posnetek, odkriješ (pri povečavi) v temnih predelih slike cel kup detajlov, ki jih z očmi (zaradi teme) sploh nisi mogel videti!

   
Nikon D3 in AFS 24-70 mm / f2.8 pri 24 mm, 3200 ISO, f2.8, 1/15. Posnetek, ki je bil narejen iz roke, je nestresen, premikajoči ljudje pa so nerazmazani.

Resolucija

Ali ima o tem sploh smisel pisati, saj imata obe kameri praktično enako resolucijo - okoli 12 megapikslov? Natančneje D2x ima 4288 x 2848 in D3 4256 x 1416 pikslov, kar pomeni da ima D3 za približno 1% manjšo resolucijo. V resnici pa je pot od piksla na senzorju do piksla na sliki zelo dolga in odvisna od velikega števila dejavnikov, med drugim tudi od algoritmov za izračun slike. Piksli namreč ne "vidijo" barv, zato imajo pred seboj rdeče, zelene in modre filtre. Senzor "vidi" torej nekakšno mozaično sliko, ki je sestavljena iz 25% rdečih, 50% zelenih in 25% modrih pikslov. Kvaliteta barv in ostrine končne slike pa je odvisna predvsem od algoritmov, po katerih kamera izračuna realne barve.
 

Problem pa se pojavi pri tako imenovanih mejnih resolucijah, ko je signal, ki ga objektiv pošlje na senzor, po velikosti primerljiv z velikostjo piksla. Če npr. objektiv nariše belo črtico s premerom piksla in ta črtica pade na rdeči piksel, kamera ne bo "vedela" da je bila črtica bela, ampak bo "mislila" da je rdeča. Tako pride do nezaželenega Moire efekta ali mavričnega obarvanja na tistih mestih, ki bi morala biti enobarvna. Te probleme rešujejo z antialiasing filtri, (ki pa sliki jemljejo ostrino) ter s kompliciranimi algoritmi z izračun slike, ki upoštevajo tudi vrednosti več sosednjih pikslov. Boljši ko so algoritmi, šibkejši je lahko antialiasing filter in s tem ostrejša slika brez bojazni Moire efekta.

Pot od Nikona D2x do D3 je bila (relativno) "dolga" - 3 leta - in v tem času bi se lahko marsikaj zgodilo. Moje slike testne tarče, slikane z obema kamerama in 60 mm makro objektivom s korekcijo razdalje zaradi različnih velikosti senzorjev kažeta, da je tudi tu Nikon dejansko naredil velik napredek. V območju mejnih resolucij opazimo pri Nikonu D2x rahel Moire efekt, medtem ko je slika D3 popolnoma čista in brez tega neljubega pojava. Ko kamera ne zmore več ločiti črtic, nariše enakomerno sivo obarvanje, ki deluje zelo naravno.

   
Nikon D2x (100 %)
Nikon D2x (400 %)
 
 
Nikon D3 (100 %)
Nikon D3 (400 %)
 

Globinska ostrina in difrakcija

Globinska ostrina in difrakcija sta si obratno sorazmerna pojma, povezana z ostrino slike in oba sta odvisna od zaslonke. Na splošno velja, da z zapiranjem zaslonke pridobivamo na globinski ostrini, po drugi strani pa je slika čedalje mehkejša zaradi difrakcije (uklona) svetlobe na lamelah zaslonke.

Po teoriji je globinska ostrina odvisna od razmerja preslikave (torej razmerja med velikostjo predmeta in njegove slike) in zaslonke. Mnogo ljudi napačno misli, da je globinska ostrina tudi odvisna od goriščne razdalje objektiva. To preprosto ni res: če iz iste razdalje fotografiramo s 50 in s 100 mm objektivom (z isto zaslonko!), bomo imeli pri 100 mm objektivu 2x manjše razmerje preslikave in posledično 2x manjšo globinsko ostrino. Če pa se s 50 mm objektivom pomaknemo 2x bližje, da dobimo enak izrez, bo tudi globinska ostrina popolnoma enaka!

Če z DX formatom (nekaj manj kot 24 x 16 mm) fotografiramo z istim objektivom in iz enake razdalje kot z FX (36 x 24 mm), bomo dobili sliko s popolnoma enako globinsko ostrino. Sliko si lahko predstavljamo tako, kot da smo običajen diapozitiv uokvirili z okvirčkom z manjšo luknjo (24 x 16 mm). Diapozitiv je še veno isti, le da je zamaskiran. Slika, ki smo jo z DX formatom dobili, ima torej enako globinsko ostrino, vendar manjši izrez. Če pa želimo ohraniti izrez, moramo z istim objektivom stopiti 1,5x nazaj ali pa uporabiti objektiv z 1,5x krajšo goriščno razdaljo. Pri tem pa smo spremenili razmerje preslikave za faktor 1,5 in s tem tudi povečali globinsko ostrino. Z drugimi besedami: če fotografiramo z obema formatoma isti izrez v naravi, imamo pri DX senzorju 1,5x večje razmerje povečave kot pri FX senzorju (ker je DX 1,5x manjši od FX) in zato 1,5x večjo globinsko ostrino. Ena zaslonka nam globinsko ostrino poveča za koren iz 2 (torej za 41%), DX senzor, ki nam jo poveča za 50%, pa učinkuje podobno kot 1 1/3 zaslonke.

Difrakcija svetlobe na lamelah zaslonke je neodvisna od razmerja preslikave in linearno odvisna od uporabljene zaslonke. Ista zaslonka povzroči zaradi difrakcije isto stopnjo neostrine, ki pa jo senzorji z manjšimi piksli bolje zaznajo, kot senzorji z večjimi piksli. Ker imata oba senzorja (od D2x in D3) podobno število pikslov, ima D2x približno 1,5x manjše piksle (po stranicah, ne po površini!) in je zato približni 1,5x bolj občutljiv na difrakcijo svetlobe.

 

Za test globinske ostrine in difrakcije sem uporabil knjigo s srebrno-sivo platneno površino in list z besedilom pod njo. Ostril sem na rob knjige, ki je debela natančno 20 mm (torej je list s črkami 20 mm za ravnino ostrine). Pri obeh kamerah sem uporabil 60 mm makro objektiv in fotografiral iz takih razdalj, da sem vsakič dobil popolnoma enak izrez (daljša stranica slike meri 128 mm).

Slike narejene z D2x so popolnoma ostre do zaslonke f/11, nato pa začnejo z zapiranjem zaslonke linearno izgubljati ostrino (pri vsaki zaslonki za približno 40%). Zaslonka f/11 je torej difrakcijska meja za 12 Mpix pri DX formatu in velja za VSE objektive. Zato s takimi kamerami naj ne bi uporabljali manjših zaslonk od f/11, razen kadar nam je globinska ostrina zelo pomembna (npr. v makro fotografiji).

Skladno s teorijo so slike pri D3 enako ostre vsaj do f/16 in šele pri f/22 začnemo opazovati rahlo degradacijo ostrine. Zaradi 1,5x večjih pikslov imamo približno 50% prednosti, kar spet odgovarja približno 1 1/3 vrednosti zaslonke. Glede difrakcije ima D3 torej prednost pred D2x.

   

Testne slike pa tudi pokažejo razlike v globinski ostrini, ki se zelo lepo skladajo s teorijo. Katera kamera ima tu prednost je odvisno od naših potreb: makro fotograf bo posegel po D2x, portretni fotograf po D3.

Makro fotografija

Vsi Nikonovi makro objektivi ostrijo do slikovnega razmerja 1:1, vendar to zaradi različnih velikosti senzorjev pomeni različne izreze v naravi. Kadar z FX senzorjem (D3) ostrimo na 1:1 dobimo izrez v naravi 36 x 24 mm, kadar z DX senzorjem (D2x), pa približno 24 x 16 mm.
Testne slike kljunatega merila so bile narejene z obema kamerama s 105 mm makro objektivom nastavljenim na 1:1 in z istim objektivom v kombinaciji z 1,4x telekonverterjem TC-14E II. Iz slik tudi opazimo, da novi AFS VR Micro Nikkor 105mm / f2.8 ostri celo malo bližje, kot do 1:1.

   
Nikon D3 + AFS VR 105 105mm / f2.8 (1:1) Nikon D3 + AFS VR 105 105mm / f2.8 + TC 14E II (1:1)
Nikon D2x + AFS VR 105 105mm / f2.8 (1:1) Nikon D2x + AFS VR 105 105mm / f2.8 + TC 14E II (1:1)

Z D3 in "golim" objektivom dobimo izrez 35 mm (po daljši stranici slike) z D3 in 105 + TC dobimo 24 mm, z D2x in "golim" objektivom 22 mm in z D2x in 105 + TC približno 16 mm. Na področju makro fotografije ima torej D2x veliko prednost pred D3. Ko smo v filmskih časih podvodni fotografi slikali zelo majhne živalce, smo naše "stopetke" večkrat opremili s telekonverterji, da smo dobili ugodnejše povečave. Pri tem pa smo zaradi vpliva telekonverterja izgubili nekoliko ostrine in zaradi ene zaslonke temnejše slike predvsem močno upočasnili avtofokus. Z Nikonovo digitalno kamero DX formata smo podvodni makro fotografi ogromno pridobili, saj imamo z "golimi" objektivi celo večjo povečavo kot s telekonverterjem pri filmu (in FX formatu), pri tem pa še bonus večje ostrine in predvsem veliko hitrejšega in zanesljivejšega avtofokusa. Podvodni makro fotograf bo torej brez dvoma dal prednost Nikonu D2x pred D3.

Teleobjektivi

S teleobjektivi je na prvi pogled podobno, kot z makro objektivi. Manjši senzor ima spet prednost, ker zaradi "obrezovalnega" (crop) efekta navidezno podaljša domet teleobjektiva. Slika narejena z 200 mm teleobjektivom na DX senzorju je navidezno podobna sliki 300 mm teleobjektiva na FX senzorju. Namenoma sem uporabil besedico "navidezno", kajti globinska ostrina 200 mm objektiva ostane (pri isti zaslonki!) na obeh senzorjih enaka, torej je večja v kombinaciji 200 mm + DX, kot 300 mm + FX!

Če želimo z Nikonom D3 doseči podobne izreze s teleobjektivom, kot smo jih na DX formatu, moramo torej kupiti teleobjektiv z 1,5x daljšo goriščno razdaljo (ki je precej večji, težji in dražji) ali pa uporabiti telekonverterje (kar je sicer ceneje, vendar izgubimo svetlobno moč objektiva in nekaj ostrine). Nikon ponuja kar tri različne telekonverterje: 1,4x, 1,7x in 2,0x.

   
Nikon D2x + AFS VR 70-200 mm / f2.8 (@ 200 mm)
   
Nikon D3 + AFS VR 70-200 mm / f2.8 (@ 200 mm)
   
Nikon D3 + AFS VR 70-200 mm / f2.8 (@ 200 mm) + TC 14E II (efektivno 280 mm)
   
Nikon D3 + AFS VR 70-200 mm / f2.8 (@ 200 mm) + TC 20E II (efektivno 400 mm)

Primerjalne testne slike, narejene z AFS VR Nikkor 70-200mm f/2.8 pri 200 mm na obeh kamerah ter z 1,4x in 2,0x telekonverterjem so prijetno presenečenje: Nikonova optika je tako ostra, da kljub uporabi telekonverterjev izgubimo zelo malo ostrine. Slika narejena z 1,4x telekonverterjem in D3 (280 mm) je skoraj tako ostra, kot slika narejene z "golim" objektivom in D2x.

AFS VR Nikkor 70-200mm f//2.8 je očitno tako oster, da ima pri "full frame" senzorjih z 12 Mpix še vedno veliko rezerve v ostrini. Šele pri višjih resolucijah senzorjev bi verjetno opazili padec ostrine zaradi uporabe telekonverterjev.

Kljub temu pa je precej diskutabilno, ali ima pri daljinski fotografiji DX format res tako prednost pred Nikonom D3. Medtem ko je to v makro fotografiji nesporno (fotografiramo namreč od blizu in ker imamo v rokah vso kontrolo osvetlitve, lahko uporabljamo najnižje ISO nastavitve), smo v daljinski fotografiji zelo odvisno od svetlobnih razmer. Na velike razdalje ne moremo vplivati na osvetljenost objekta, zato slikamo z razpoložljivo svetlobo. In kadar so svetlobni pogoji slabi (temen del dneva, dvoranski športi...), pridejo do izraza odlične lastnosti nizkega šuma pri visokih ISO nastavitvah na D3. V dobri svetlobnih razmerah bo torej imel pri daljinski fotografiji prednost Nikon D2x, pri slabih pa D3.

Podvodna širokokotna fotografija

Ko so po prihodu Canona 1Ds leta 2002 nekateri dolgoletni podvodni fotografi z arzenalom Nikonovih objektivov začeli prodajati svojo opremo in prehajati na Canonov "full frame" sistem zaradi ohranjanja širokih kotov širokokotnih objektivov, sem bil mnenja, da njihova odločitev ni bila pametna. Po mojem osebnem mnenju je manjši (Nikon DX) format celo primernejši za podvodno fotografijo, seveda če je podprt z ustreznimi objektivi. Od kar je Nikon ponudil novi DX Fisheye objektiv (10.5 mm f/2.8), je zamrla praktično vsa potreba po migraciji na "full frame" sistem. Novi 10,5 mm objektiv ne samo da vrne fotografu 180° pogled na svet, ampak ima tudi prednost pred staro "šestnajstko" (16 mm f/2.8) zaradi možnosti bližnjega ostrenja.

S širokokotnimi in predvsem Fisheye objektivi fotografiramo pod vodo skozi korektorje - steklene kupole, ki imajo nalogo, da svetlobne žarke pripeljejo iz vode v zrak in dalje v objektiv pod (skoraj) pravim kotom in s tem zreducirajo razne aberacije (npr. difrakcija) na minimum. Optični center objektiva mora biti torej postavljen čim bolj točno v krivinsko središče kupole. Sama kupola, ki uspešno odpravi aberacije navadnega planparalelnega stekla (le-tega uporabljamo v podvodni makro fotografiji pri majhnih zornih kotih), pa skupaj z vodo tvori močno negativno lečo in vnese dve novi napaki - sprememba fokusa in krivina polja. Zaradi prve napake izgledajo neskončno oddaljeni predmeti bistveno bližje kot so v resnici in zdravilo zanjo je objektiv, ki ostri na čim bližje (neskončnost se tipično pomakne na 0,5 m!). Zaradi druge napake objektiv slike ne nariše več na ravnino, ampak na krogelno površino. Slika je zato v sredini ostra, proti vogalom pa progresivno (ne linearno!) izgublja svojo ostrino. Zdravilo zanjo je zapiranje zaslonke in s tem povečevanje globinske ostrine, tako da se izkrivljena površina slike še vedno v celoti nahaja v (sprejemljivo) ostrem območju. Manjša ko je kupola, bolj so napake izražene in po drugi strani večje ko je razmerje med krivinskim radijem in goriščno razdaljo objektiva, manjše so aberacije. V praksi naj bi krivinski radij kupole vsaj petkrat presegel goriščno razdaljo objektiva. Po teoriji bi torej moral imeti 10,5 mm objektiv pri isti kupoli prednost pred 16 mm objektivom.

 

Ko sem sredi leta 2006 začel z digitalno podvodno fotografijo z Nikonom D2x sem dejansko opazil, da z 10,5 mm objektivom pri zaslonki f8 dobim v vogalih približno enako ostrino slike, kot sem jo dobil pri isti kupoli s 16 mm objektivom pri zaslonki f11 (na filmu). Dejanske primerjavi pa (morda zaradi lenobe) nisem nikoli izvedel, kajti ko sem pričel slikati na digital, nisem nikoli več vstavil filma v F5...
                                         
 

Zdaj, ko se je pojavil "full frame" D3, pa je končno napočil čas, da teorijo tudi dokažem. V tem trenutku pa se je izkazalo, da D3 še zdaleč ni tako zelo podoben D2x, kot se mi je v začetku zdelo. Moje prvo razočaranje je bila ugotovitev, da ge ne bom mogel zapreti v podvodno ohišje od D2x. Cel kup gumbov je na malenkost drugih položajih in vzvodi, prilagojeni za D2x, so motili da bi lahko kamero vstavil v ohišje. Kljub višjemu telesu kamere pa je bajonet objektiva pri D3 kar za 2 mm nižje kot pri D2x! To slednje je zelo pomembno, saj mora optična os objektiva točno sovpadati z optično osjo kupole, sicer korekcija ni možna. Kljub vsem težavam nisem vrgel puške v koruzo in se lotil predelave ohišja (ali bolje odstranjevanja motečih elementov). Raje ne povem, koliko časa sem potem porabil, da sem spet vse skupaj sestavil in na fino nastavil... Kamero sem uspel pritrditi v sprednjo polovico ohišja (s tem da sem jo zaradi kalibracije s kupolo podložil z 2 mm debelim plastičnim ravnilom). Ohišja seveda nisem mogel zapreti, zato sem lahko fotografiral samo navpično navzdol, kjer je bila le kupola v celoti potopljena v vodo.

Fotografiral sem tračni meter na dnu večje gospodinjske plastične posode. Osvetljeval sem tako, da sem posodo z vodo postavil na svetlečo mizo, ki sem jo nekoč v "zgodovinskih časih" uporabljal za pregledovanje diapozitivov. Svetloba je torej prihajala od spodaj skozi dno posode. Primerjalne slike, posnete z obema kamerama dejansko kažejo da ima DX (mali) format vsaj za eno zaslonko prednosti v ostrini na robu slike, pred FX ("full frame") formatom. Izrez A pri f/8 pri D2x izgleda ostrejši od enakega izreza pri f/11 pri D3! Pri D2x opazimo pri izrezu A pri zaslonki f/16 že jasno degradacijo slike zaradi difrakcije, medtem ko je na D3 le-ta manj izražena (na filmu pa je sploh nisem nikoli opazil!).

 

Pri slikah posnetih z D2x pa po drugi strani opazimo veliko šuma (predvsem v izrezu C), ker sem moral zaradi šibke osvetljenosti fotografirati pri višjih ISO vrednostih. Zanimiv je tudi pojav nesimetrične neostrine na izrezih A, ki je večja v tangencialni smeri, kot v radialni. Neostrina izgleda tako, kot da bi bila slika stresena. Zato sem pri vsaki zaslonki naredil po več posnetkov toda vedno sem dobil enak vzorec neostrine!

Bogat podvodni fotograf, ki bi si lahko privoščil ohišji za obe kameri, bi torej za fotografiranje dobro osvetljenega koralnega grebena z veliko detajlov na celotnem območju slike izbral D2x, za fotografiranje globokih in slabo osvetljenih potopljenih ladij pa D3.

Fisheye objektivi

 

Na veliko srečo (predvsem podvodnih fotografov) izdeluje Nikon za oba formata svoj Fisheye objektiv: 16mm f/2.8 in DX 10.5mm f/2.8. Oba objektiva narišeta na ustreznih kamerah sliko čez cel format z diagonalnim zornim kotom 180°. Vendar ima novi DX 10,5 mm objektiv veliko prednost pred starim 16 mm: ostri namreč veliko bližje - komaj 4 cm od prednje leče objektiva! Ta lastnost pa nudi podvodnim fotografom izredne možnosti kreativnega izražanja z ustvarjanjem ekstremnih bližinskih širokokotnih posnetkov, ki s staro "šestnajstico" niso bili možni. Pa še nekaj: taki posnetki, kjer je ostro vse od prvih 4 cm do neskončnosti so možni samo pod vodo z majhno kupolo! V zraku namreč globinska ostrina tudi pri zaslonki f/22 ne pokrije celotnega območja, pod vodo pa se pri majhni kupoli pomakne neskončnost močno naprej in že zaslonka f/16 nudi dovolj globinske ostrine, da je cela slika ostra.

   
Nikon D3 + Fisheye 16 mm / f2.8 (ostren na najkrajšo razdaljo) Nikon D2x + DX Fisheye 10.5 mm / f2.8 (ostren na najkrajšo razdaljo)
Nikon D3 + DX Fisheye 10.5 mm / f2.8 (izklopljen auto DX preklop) Nikon D2x + DX Fisheye 10.5 mm / f2.8 pri podvodni fotografiji.
Ježek v prednjem planu je bil velik približno 8 cm.

Tudi če bi Nikon ponudil novo "šestnajstico" za D3 z možnostjo enakega bližinskega ostrenja, kot jo ima DX 10,5 mm, bi imel DX format še vedno prednost. Da lahko možnost bližinskega fotografiranja pod vodo v celoti izkoristimo, moramo namreč, kot že rečeno, uporabiti majhno kupolo. Majhne kupole pa imajo precej slabše korekcijske lastnosti od velikih in tu se DX format spet bolje obnese kot "full frame".

Zum objektivi

Profesionalni fotoreporter večino svojega dela opravi s tremi zum objektivi: širokokotnim, srednjim in krajšim tele. Medtem ko je tele zum objektiv lahko pri obeh formatih senzorjev isti (npr. AFS VR 70-200mm f/2.8), je bolje da imamo širokokotne in srednje zum objektive različne, tako da bolje "nalegajo" na posamezen format senzorja.

Resnici na ljubo imamo v DX formatu en sam profesionalni zum objektiv: to je DX 17-55mm f/2.8. Širokokotni zum DX 12-24mm f/4 je glede na svoje konstrukcijske in optične lastnosti kvečjemu "polprofesionalen", vse ostalo pa je izrazito amaterska optika. Objektiv DX 12-24mm f/4 je sicer spodobno oster v večini goriščnih razdalj, razen pri 12 mm, ki pa je po mojem mnenju najpomembnejša in glavni razlog za nakup tega objektiva. Tudi njegovo ohišje ni tako robustno narejeno, kot od DX 17-55mm f/2.8, svetlobna jakost je "samo" f/4, nima zaščitne gumice okoli bajoneta za fotografiranje v dežju (torej ni zaščiten pred dežjem), ne ostri dovolj blizu in glede na vse našteto je predrag. Res je velika škoda, da ni Nikon nikoli ponudil pravega profesionalnega DX širokokotnega zum objektiva, kakršen je bil legendarni AFS 17-35mm f/2.8 v filmskih časih! Glede na sedanji razvoj dogodkov (ko profesionalna fotografija počasi a zanesljivo migrira na FX format), izgleda da ga tudi nikoli ne bo.

Pri FX formatu je zgodba popolnoma drugačna. V filmskih časih smo imeli na razpolago dva odlična profesionalna zum objektiva: AFS 17-35mm f/2.8 in AFS 28-70mm f/2.8, žal pa se je s pojavom Nikona D3 izkazalo, da naenkrat nista več "dovolj" ostra. Zavedajoč se tega problema je Nikon istočasno z D3 ponudil tudi dva popolnoma nova profesionalna zum objektiva: AFS 14-24mm f/2.8 in AFS 24-70mm f/2.8, ki po svojih optičnih (in tudi konstrukcijskih) karakteristikah močno prekašata svoja predhodnika! Nova objektiva tudi z razponom goriščnic odlično "nalegata" na "stari AFS VR 70-200mm f/2.8!

V zum objektivih ima torej D3 veliko prednost pred kamerami DX formata. Ne samo da ima veliko boljši širokokotni zum z bistveno večjim zornim kotom in večjo svetlobno močjo, tudi sosledje goriščnih razdalj objektivov je bistveno boljše - brez vmesnih vrzeli in nepotrebnega prekrivanja. V DX formatu imamo torej vrsto 12-24, 17-55 in 70-200, ki prevedeno v "full frame" približno pomeni: 18-36, 26-85 in 105-300. Širokokotni in srednji zum se precej prekrivata, med srednjim in tele pa zija vrzel. V FX formatu pa imamo idealno sosledje goriščnih razdalj: 14-24, 24-70 in 70-200! Nobenega prekrivanja in vrzeli ni, vsi trije objektivi pa so visoko profesionalne kvalitete, tako po optičnih karakteristikah, kot po mehanskih. Vsi imajo svetlobno moč f/2,8 in vsi so zatesnjeni pred dežjem. Edina prednost DX formata pri zum objektivih je večji domet teleobjektiva.

Potegni z miško preko slike!

Avtomatska korekcija kromatske aberacije

Ena od boljših novosti v novem D3 (in tudi D300) je avtomatska korekcija kromatske aberacije objektivov, ki je bila do sedaj možna samo kadar smo fotografirali v RAW formatu in sliko konvertirali v Capture NX. Nikon D3 (in D300), ki ima ogromno procesorsko moč in zato uporablja iste algoritme kot Capture NX, že avtomatsko korigira kromatsko aberacijo pri generiranju JPG slik. JPG slike posnete z D3 (in D300) izgledajo zato ostrejše kot z drugimi Nikon digitalnimi kamerami, čeprav so bile posnete z ISTIMI objektivi!

   
Potegni z miško preko slike!

Virtualni horizont

 

Kadar sem kupil novo Nikon kamero, sem običajno nabavil še medlico tipa E z vrisanimi referenčnimi črtami, namenjeno predvsem arhitekturni fotografiji. Čeprav nisem arhitekturni fotograf, sem jo s pridom uporabljal pri obmorski krajinarski fotografiji zato da morje ni "viselo". Pri Nikonu D3 te medlice ne potrebujem več. Enostavno sem si programiral funkcijski gumb na kameri tako, da se ob pritisku nanj v iskalu pokaže nekakšen "analogni" virtualni giroskop (ki je mimogrede neverjetno precizen!) in mi pokaže nagib kamere, oziroma trenutek, ko je le-ta vodoravno. Giroskop deluje enako dobro za horizontalni in vertikalni format (pri nagibu kamere za 45o avtomatsko preide iz horizontalnega v vertikalni način in obratno). Giroskop lahko vidimo tudi na zadnjem monitorčku, vendar je ta po mojem mnenju precej manj uporaben od tistega v iskalu. In tako je voda spet postala vodoravna....

Hitrost

Hitrost je ena od temeljnih odlik D3, ki pa v moji fotografiji pride manj do izraza. Kljub temu sem preveril ali Nikon laže, ko trdi da kamera zmore 9 posnetkov na sekundo pri polni resoluciji. Devet zaporednih slik, posnetih pri najvišji hitrosti, prikazuje štoparico. Razlika med prvo in zadnjo je 1,01 sekunde....

Avtofokus

Avtofokus Nikona D3 je brez dvoma zelo dober in verjetno vsaj malo izpopolnjen glede na D2x. Opazil sem, da tudi zelo dobro dela v temi (v pogojih, kjer je svetlomer že odpovedal, je avtofokus še vedno deloval na statične objekte!).
Pri mojem delu je najtrši oreh za avtofokus fotografiranje majhnih in hitro premikajočih se ribic z makro objektivi. Ker so relativne hitrosti zelo velike, je naloga primerljiva (ali celo hujša!) kot fotografiranje velikih, hitro premikajočih se predmetov s teleobjektivi. Ker žal svojega D3 ne morem zapreti v ohišje od D2x, ne bom nikoli izvedel kako dober bi bil pri ostrenju ribic.
Ker v času testiranja nisem imel drugih možnosti, sem dinamični avtofokus preskušal na kolesarki z 200 mm teleobjektivom in hitrostjo slikanja 9 posnetkov na sekundo. Zaradi oblačnega vremena sem uporabil ISO 2500. Zaslonka je bila f/4, časi pa so se gibali med 1/800 in 1/1250 s. Povprečna hitrost kolesarke je bila okoli 5,5 m/s (20 km/h) in v najbližji točki je bila oddaljena okoli 2 m. Vem, da to ni ravno najtežja naloga za avtofokus in da so ribice bistveno zahtevnejše, vendar je bil izkoristek ostrih slik v šestih vožnjah več kot 95 %! Najpogostejša napaka je bila ostrina na ušesu namesto na očeh. Fokus mi ni nikoli ušel na predmete v ozadju. Ostre so bile tudi najbližje slike, kjer so relativne hitrosti največje. Mislim da lahko kljub "relativno nezahtevnemu" objektu sklepam, da je avtofokus zelo hiter in zanesljiv.

Kaj je na D3 slabega?

Za vsak test se spodobi, da poleg dobrih strani izdelka napiše tudi vse slabe strani. In to je najtežji del tega testa. Kaj je na D3 sploh slabega? No, nič ni idealno in morda ima tudi D3 kakšno slabo lastnost. Tu seveda ne mislim pisati o tistih lastnostih, ki izhajajo iz fizike in geometrije senzorja (npr. slabši za makro fotografijo od DX formata), ampak o tistih tehničnih pomanjkljivostih izdelka, ki bi lahko bile boljše.

Ena od teh pomanjkljivosti so AF senzorji, ki bi lahko bili malo bolj narazen, tako kot so pri D2x (in D300). Pri D3 so skoncentrirani precej v sredini formata, kar je lahko moteče pri nekaterih kompozicijah slik ko glavni objekt potisnemo močno iz sredine.

Druga pomanjkljivost pa je občutljivost svetlomera. Svetlomer je namreč enako občutljiv kot pri drugih Nikon kamerah, kar pa je za neverjetne sposobnosti fotografiranja D3 v slabih svetlobni pogojih premalo! Kadar npr. ponoči fotografiram pri ISO 6400 na "A" (avtomatika zaklopa), mi kamera v iskalu napiše "Low" (premalo svetlobe). Kljub temu sprožim in dobim povsem pravilno osvetljen posnetek! Iz podatkov ob sliki vidim, da je kamera uporabila npr. 1/4 sekunde. Škoda, ker ta podatek ni bil že pred posnetkom izpisan v iskalu, kajti precej neugoden je občutek, ko fotograf nima pojma kako dolgo bo trajala ekspozicija!

Kdaj D3 in kdaj D2x?

D3 ima torej izrazito prednost pred D2x predvsem v slabih svetlobnih pogojih in vsemu, kar je povezano s tem. Ima bistveno višji razpon ISO vrednosti z neprimerno nižjim šumom pri enakih ISO nastavitvah. Je tudi hitrejša kamera z možnostjo hitrejšega fotografiranja (pri polni resoluciji). Opremljen je s celim kupom novosti ki tako in drugače pripomorejo k boljši fotografiji. Zanj imamo na razpolago večje število profesionalnih objektivov in predvsem v širokokotnem območju ima veliko prednost pred DX formatom.

Po drugi strani pa ima Nikon D2x prednost pri makro fotografiji (vključujoč predvsem podvodno makro fotografijo), pri širokokotni podvodni fotografiji in boljši Fisheye objektiv. Tudi teleobjektivi imajo (v dobri svetlobnih pogojih) večji domet.

Za katero kamero se bomo odločili (OK, D2x je zdaj že zgodovina, tisti ki bo danes kupoval, se bo odločal med D3 in D300), je odvisno predvsem od naših potreb in načina fotografije. Nenazadnje tudi od denarja. Idealno je, če imamo obe....

Ali sem se z nakupom D3 prenaglil?

O Nikonu D3 je na internetu veliko govora, veliko pa je tudi špekulacij in ugibanj o njegovem nasledniku, čeprav kamera še vedno ne prihaja na prodajne police z zadovoljivo hitrostjo. Največja zamera D3 s strani nekaterih (po mojem mnenju bolj teoretikov) je ta, da ima "samo" 12 Mpikslov. Nekoč, preden sem začel fotografirati z D2x, sem tudi sam spadal v ta razred ljudi, misleč da je 12 Mpikslov enostavno premalo, saj jih ima sken diapozitiva pri 4000 dpi okoli 21! Takrat še nisem vedel, da so piskli iz digitalne kamere bistveno bolj "učinkoviti", kot skeni filma, slike pa posledično bolj ostre. Iz svojega D2x sem natisnil že nekaj fotografij 120 x 80 cm in težko bi rekel, da niso dovolj ostre. Vsekakor so veliko ostrejše, kot bi bile pri taki povečavi iz filma!

Ker ima D3 "samo" 12 megapikslov, so njegovi piksli relativno veliki, posledica pa so njegove več kot odlične zmožnosti za fotografiranje v slabih svetlobnih pogojih. Če bi Nikon vanj vgradil senzor z enako tehnologijo, vendar dvojnim številom (24 M) pikslov, bi samo okoli 40% pridobil na resoluciji, zato pa bi 50% izgubil pri hitrosti zajemanja podatkov (maksimalna hitrost bi bila 4,5 posnetka na sekundo) in za eno ISO vrednost poslabšal šum. Taka kamera bi tudi dobila še nekatere druge slabosti DX formata: do izraza bi prišla degradacija slike zaradi difrakcije od zaslonke f/11 dalje, pa tudi stresljaji bi se zaradi manjših pikslov za okoli 40% bolj poznali. Če bi želeli pri taki kameri do konca izkoristiti njeno resolucijo, bi morali fotografirati iz stojala. Nikon D3 pa je predvsem "hitra" kamera, ustvarjena za akcijo, ko ni časa za postavljanje stojala. Kamera s 24 Mpiksli bi imela prednost predvsem (in morda edino) pri studijski in krajinarski fotografiji.

Ali bi moral pustiti D3 in počakati na novi D3x? Ker je zaenkrat D3 edina Nikonova "full frame" kamera, odločitev o nakupu (z izjemo finančnega stališča) ni bila težka. V primeru, da bi moral izbirati med D3 in zgoraj opisanim hipotetičnim D3x (s 24 Mpiksli) bi bila odločitev težja. Toda glede na to, na kakšen način uporabljam kamere za kopensko fotografijo, bi se zelo verjetno odločil za D3. Ob skoraj 30 kg podvodne fotografske opreme, ki jo moram "pretihotapiti" na letalo (upam da letališki varnostniki ne berejo teh vrstic...), zares nikoli ne jemljem s seboj še trinožnega stojala. Slikam vedno iz roke, kadar je priložnost in skoraj nikoli nimam časa čakati na boljše svetlobne pogoje. Priznam da bi mi kdaj prišla prav tudi višja resolucija, a cena (v smislu vseh dobrih lastnosti D3, ki bi jih zaradi tega izgubil) bi bila previsoka. In če bi imel obe kameri, sem prepričan da bi na potovanje vzel D3.

Post scriptum

Ko sem ponoči fotografiral Piran je nekdo stopil k meni in me ogovoril: "Čeprav nisem videl kaj gor piše, sem takoj vedel da imaš D3! Samo z D3 lahko fotografiraš iz roke v taki temi...."