Nikon D800
Antimit o megapikslih

Stran 1

(maj 2012)

     
 

Stran 2 (Šum)
Stran 3 (Nadzor slik, ADL in HDR, Kontrola vinjetiranja, Kontrola distorzije, Kontrola perspektive)
Stran 4 (Difrakcija (uklon) in globinska ostrina, Avtofokus, Izravnava beline (WB) in monitorček)
Stran 5 (Nikon D800E, Kaj me pri D800 moti, Zaključek, Post Scriptum)

 
Uvod

Tako kot vsi moji testi fotografske opreme, je tudi ta test subjektiven in neznanstven. Zaradi odsotnosti drage laboratorijske opreme, s katero bi lahko izvedel zanesljive meritve, sem opremo testiral primerjalno glede na svojo staro (in nekatero izposojeno) v čim bolj enakih pogojih. Testiral sem predvsem tiste funkcije nove opreme, ki me kot podvodnega fotografa najbolj zanimajo. Z drugimi besedami: novo opremo sem testiral predvsem zase, rezultate pa sem naknadno tudi objavil. Glede na to, da do sedaj nisem imel nobenih izkušenj z videom, v tem testu ne bo nobenega govora o kvaliteti videa, ki ga nova oprema nudi.

Večino testov sem izvedel primerjalno na Nikon D3, nekaj malega pa tudi na ostale Nikon kamere. Nobene primerjave nisem delal s konkurenčno ponudbo. Namen tega testiranja ni zadovoljevanje lastnega ega, v smislu "da imam najboljšo opremo na tržišču", ampak me kot lastnika Nikon objektivov zanima izključno katera Nikon kamera je najboljša za moje namene. Fotografska oprema ni nič drugega kot orodje in dober fotograf naredi dobro fotografijo ne glede na to, ali na njegovem orodju piše "Nikon" ali "Canon".

 
 

Sredi leta 2011 je Nikonov predstavnik prvič uradno najavil prihod dveh novih kamer velikega FX formata. Takoj sem pomislil na D4 in na naslednika D700, kajti dvomil sem, da bi Nikon istočasno predstavil kar dva vrhunska profesionalna modela, torej D4 in D4X. Sledile so naravne nesreče na Japonskem in Tajskem kjer ima Nikon svoje tovarne, in vse skupaj se je močno zakasnilo. V začetku letošnjega leta (2012) pa smo končno ugledali ta dva, že prej napovedana modela: D4 v januarju in D800 v februarju.

D4 ni bil nobeno presenečenje - niti njegova pojavnost, niti njegove lastnosti. D4 je v vseh pogledih izboljšan D3S, vendar malenkostno, nič revolucionarnega, nasprotno kot je bil D3 glede na prejšnje profesionalne modele iz družine D2 in kasneje D3S glede na D3. Vsa zgodba se vrti okoli ekstremno nizkih svetlobnih razmer in vrtoglavih hitrosti fotografiranja.
 
 

Po drugi strani pa je bil D800 popolno presenečenje. Njegovo ime je precej zavajajoče, kajti nehote spominja na naslednika D700, kar pa je daleč od tega. D800 je natančno tisto, kar smo nekateri Nikon fotografi od pojava D3X (2008) zaman čakali - slikovni senzor z visoko resolucijo v majhni in cenovno razmeroma dostopni kameri. To je čisto novi razred kamere pri Nikonu, ki ga je konkurenca že kar nekaj časa ponujala in zelo uspešno tržila. Glede na njegovih neverjetnih 36 MP, bi mu bilo primernejše ime D4X, kot pa D800... Nekateri lastniki D700, ki čakajo na zamenjavo, so verjetno razočarani ker D800 ponuja v polnem formatu "le" 4 posnetke na sekundo, torej manj kot D700. Ti fotografi se bodo morali sprijazniti, da se je situacija pri Nikonu spremenila (na srečo druge skupine fotografov). V prejšnji generaciji kamer smo z D700 dobili pomanjšan (in cenejši) D3, kdor je želel resolucijo pa je moral globoko seči v žep za D3X. V zadnji generaciji je ravno obratno: dobili smo "pomanjšan D4X", kdor potrebuje hitrost in visoki ISO pa bo moral globoko seči v žep za D4. Vsekakor s prihodom D800 je Nikonu izredno hvaležna velika skupina fotografov.

 
 

Čim sem na internetu prebral specifikacije prihajajočega D800 mi je v hipu postalo jasno, da je to "sanjska podvodna" kamera, na katero že ves čas čakam. Želel sem si namreč slikovni senzor "malega" Nikona D7000 v bolj profesionalnem ohišju z boljšim avtofokusom in točno to sem dobil! DX izrez FX slikovnega senzorja D800 ima namreč skoraj enako število pikslov (15,3 MP) kot senzor D7000, kot bonus pa še 21 MP okoli DX izreza, do polnega FX formata! Ohišje D800 je nedvomno bolj profesionalno od D7000, za povrhu pa si z D4 deli tudi izboljšani avtofokus sistem, kar je izrednega pomena za podvodnega fotografa. Vse kaže, da je D800 nova "idealna" kamera za podvodno fotografijo, ki je hkrati DX in FX formata!

Modra se bo komu zdelo čudno, zakaj sem si sploh želel kamero z DX slikovnim senzorjem, ko imajo vendar FX senzorji priznano boljše karakteristike. V resnici pa ima mali DX senzor v podvodni fotografiji tudi nekaj prednosti in sicer v vogalih ostrejše širokokotne fotografije, kar je znano iz teorije kupol in sem tudi dokazal z obsežnim testom, pa tudi boljše možnosti za "supermakro" fotografijo, ker razmerje preslikave 1:1 pomeni manjši izrez v naravi, kot pri velikem slikovnem senzorju.

 
 

Čim je prvi predprodukcijski primerek D800 prišel v Slovenijo, sem si ga pri Nikon Slovenja v februarju 2012 izposodil in ga pet dni pridno testiral. Ko sem ga prvič prijel v roke, sem bil spričo njegove razmeroma majhne teže skoraj malce razočaran, kajti ni se mi zdel pomanjšan D4 (tako kot je D700 pomanjšan D3), ampak prej povečan D7000. Zdel se mi je tudi nekoliko bolj "plastičen", gumbki so bili malce bolj majavi, kot denimo na D3 in občutek sem imel, da je tudi vremensko malo manj zaščiten kot D3. Sicer pa je razlika v ceni med (novim) D3 in D800 skoraj dvakratna in zato se mora nekje poznati tudi razlika v kvaliteti izdelave! Očitno sem se preveč razvadil z Nikonovimi "enoštevilčnimi" profesionalnimi modeli... Razočaranje pa je zelo hitro minilo, ko sem se začel s kamero igrati in analizirati slike na 30" monitorju. Kamera mi je bila iz trenutka v trenutek bolj všeč in po prekratkih dogovorjenih petih dneh testiranja sem jo moral s težkim srcem vrniti. Počakati sem moral skoraj en mesec, da sem lahko kupil svojega, še isti dan, ko je prva pošiljka prispela v Slovenijo.

 
 
Test
 
 

Kot sem že uvodoma zapisal, je moj test večinoma primerjalen glede na nekatere druge Nikon kamere. Za primerjavo sem izbral sledeče kamere:

Nikon D3 (moj lasten): Njega imam kot nekakšen standard in večino primerjav novega D800 sem izvedel prav na D3.

Nikon D2X (moj lasten, ki ga uporabljam v podvodni fotografiji): Primerjava se bo morda komu zdela nesmiselna, nepotrebna in celo nepoštena, kajti med kamerama je kar dve generaciji razlike. V času tega testiranja je D2X že 8 let star model, kar je v časih digitalne fotografije cela večnost. Jasno je, da je D800 v skoraj vseh pogledih boljša kamera (razen v robustnosti in zdržljivosti baterije). Za primerjavo sem se odločil samo zato, da vidim za koliko bom pridobil pri podvodni fotografiji pri zamenjavi D2X z D800.

Nikon D3X (izposojen): D800 je v nekem smislu zamenjava za D3X, zato me je zanimalo kakšna je razlika med starejšim 24 MP in najnovejšim 36 MP slikovnim senzorjem.

Nikon D4 (izposojen): D4 ima domnevno trenutno najboljšo kvaliteto slike od vseh Nikon kamer pri visokih ISO nastavitvah, zato me je zelo zanimalo koliko slikovni senzor D800 zaostaja za senzorjem D4 v slabih svetlobnih razmerah.

Nikon D7000 (izposojen): Kot sem že omenil, imata D800 in D7000 zelo podobno gostoto pikslov, zaradi tega bi morala imeti tudi nekatere fotografske lastnosti zelo podobne. S testom sem se želel prepričati če je temu res tako.

D4 in D3X sem si izposodil neko deževno nedeljo, ki sicer ni idealen dan za testiranje, vendar bi si ju v sončnem vremenu težje izposodil. D7000 takrat žal ni bil na voljo. Takrat sem naredil večino primerjalnih testov. Zaradi objektivne primerjave je najbolje da so vse kamere testirane čim bolj istočasne ob čim bolj konstantnih pogojih. Test šuma sem izvedel v sobi pod zelo kontroliranimi pogoji, zato sem lahko D7000 testiral precej objektivno tudi nekaj dni kasneje.

Za objektivno ocenjevanje slik je potrebno imeti zelo dober monitor. V kolikor vaš monitor ne loči med spodnjimi svetlo sivimi in temno sivimi toni, ne boste mogli videti ključni razlik med nekaterimi testnimi slikami. Nikon D800 ima izredno velik dinamični razpon, zato je za objektivno ocenjevanje njegovih slik še posebej pomemben vrhunski monitor. Sam uporabljam kalibriran 30" HP ZR30W
 
 
 
 
Resolucija
 

D800 nudi v času tega pisanja najvišjo resolucijo slikovnega senzorja na tržišču v svojem razredu. Slikovni senzor, velik 35,9 x 24,0 mm, zajame sliko velikosti 7360 x 4912 pikslov (36,15 MP), kar pomeni 62,3 x 41,6 cm, če je natisnjena brez interpolacije pri 300 dpi. Njegov DX izrez ima 4800 x 3200 pikslov (15,36 MP), kar pomeni 40,6 x 27,1 cm velika natisnjena slika. To je večje resolucija, kot jo ima moj dosedanji D2X na svojem polnem DX formatu (4288 x 2848 pikslov, 12,21 MP, 36,3 x 24,1 cm)! Poleg tega D800 ponuja še dva formata: 5:4 (ki je meni osebno zelo grd in ga ne bom nikoli uporabljal) in 1,2x izrez. Slednji zajema slike velike 6144 x 4080 pikslov (25,07 MP) oziroma 52,0 x 34,5 cm na papirju (pri 300 dpi, brez interpolacije).

DX format bom verjetno uporabljal pri podvodni širokokotni fotografiji, vendar bodo potrebni še dodatni primerjalni testi med DX in FX širokokotnimi objektivi z različnimi kupolami, ki jih bom izvedel, čim zanj dobim podvodno ohišje. Makro podvodno fotografijo bom delal izključno v FX formatu, tudi supermakro in bom raje kasneje v računalniku obrezoval. Ne vidim nobenega razloga, da bi se pri makro fotografiji omejeval na DX format (in morda zato zgrešil posnetek kakšne večje živali), ker lahko kasneje v računalniku bolj natančno obrežem do želene kompozicije. Čar visoke resolucije slikovnega senzorja je med drugim tudi v velikih možnostih za obrezovanje.

Zelo zanimiva možnost  je tudi 1,2x format. Kljub temu, da je manjši od FX, nam še vedno daje slike velike 25 MP (kar je celo malenkost več od slik iz D3X!), kamero pospeši iz 4 na 5 posnetkov na sekundo in za faktor 1,2 "podaljša" teleobjektive - opcija ki D800 približa akcijski kameri. Pri fotografiranju akcije tudi vidimo dogajanje izven 1,2x formata (3 mm širok rob med 1,2x in FX formatom), kar nam omogoča lažje kadriranje in predvidevanje situacije.

Pomen različne resolucije fotografskih senzorjev v praksi sem preveril s preprostim testom. Zanj sem izbral štiri kamere z različnimi resolucijami: D3 (12 MP), D4 (16 MP), D3X (24 MP) in D800 (36 MP).

Prehod iz 12 MP na 16 MP pomeni približno 15% povečanje resolucije (koren iz kvocienta resolucij senzorjev), iz 12 MP na 24 MP je približno 42% povečanje in iz 12 MP na 36 MP je približno 73% povečanje resolucije. Vse to pa je zgolj povečanje resolucije slikovnega senzorja in ne slike! Slednja je odvisna tudi od resolucije objektiva. Človek bi lahko preprosto sklepal, da je resolucija sistema (senzor + objektiv) odvisna od šibkejšega člena - če ima senzor slabšo resolucijo kot objektiv, bo resolucija sistema enaka resoluciji senzorja in obratno, če je objektiv šibkejši člen. Žal temu ni tako, ampak slabše. Detajli slike namreč nikoli ne padejo idealno na piksle senzorja, ampak povsem naključno. Resolucijo sistema lahko zelo približno ocenimo s preprosto enačbo:

1/R = 1/RS + 1/RO

Kjer je R resolucija sistema (in s tem slike, ki jo dobimo), RS je resolucija slikovnega senzorja in RO resolucija objektiva. Resolucijo merimo v lp/mm enotah ("line pair" ali "par črtic", kjer gre za par bele in črne črtice). Resolucija slikovnega senzorja Nikona D800 je 102,5 lp/mm (7360 : 35,9 : 2 - število pikslov vzdolž daljše stranice deljeno z dolžino daljše stranice, deljeno z dva) ali približno 100 lp. Enako lahko izračunamo še resolucije slikovnih senzorjev ostalih testnih kamer: D3 (59 lp/mm), D4 (68 lp/mm) in D3X (84 lp/mm). Če predpostavimo da ima objektiv "zračno resolucijo" (= idealna slika objektiva, ki jo objektiv nariše v zrak, torej je neodvisna od resolucije senzorja) 100 lp/mm, potem nam upoštevajoč zgornjo enačbo dajo kamere slike s sledečimi resolucijami:

D3:       37 lp/mm
D4:       40 lp/mm
D3X:    46 lp/mm
D800:   51 lp/mm

Ni preveč impresivno, ali ne? Slika iz D800 bi v tem primeru imela komaj 38% boljšo resolucijo, kot iz D3 in ne 73%!  Da so stvari še slabše, pa v praksi poskrbi tudi antialiasing filter, ki ga zgornja enačba ne upošteva. Slednji še dodatno poslabša resolucijo slike. V tolažbo naj povem, da je objektiv z resolucijo 100 lp/mm zelo slab in da je tipična zračna resolucija profesionalnih objektivov 200 lp/mm in več. Če fotografiramo s testnimi kamerami opremljenimi z boljšim objektivom (200 lp/mm) dobimo sledeče rezultate:

D3:       46 lp/mm
D4:       51 lp/mm
D3X:    59 lp/mm
D800:   68 lp/mm

Z dvakrat ostrejšim objektivom, je slika iz D800 že za 48% ostrejša, kot iz D3. Številke zgovorno kažejo, kako zelo pomembna je ostrina objektiva za ostrino končne slike. In obratno: kadar testiramo ostrino objektivov moramo uporabiti slikovni senzor z najvišjo možno resolucijo, da s tem čim bolj zmanjšamo njegov vpliv na meritev.

 
 
Za test resolucije sem izbral objektiv AFS Micro-Nikkor 60 mm f/2,8, za katerega mislim, da je eden od najostrejših v moji zbirki. Uporabljal sem zaslonko f/5,6, da sem zaradi globinske ostrine eliminiral morebitne napake v ostrenju, po drugi strani pa je zaslonka še dovolj odprta, da ne pride do izraza pojav difrakcije (uklona), ki ponovno zmanjša ostrino slike. Iz popolnoma enake razdalje sem fotografiral motiv, ki je imel točno v sredini testno ploščico z različno širokimi črticami. Vse kamere so imele popolnoma identično nastavljene parametre slike (stopnja ostrenja, itd.). Na računalniškem monitorju sem potem subjektivno ocenjeval kje se črtico zlijejo v sivino. Številke na testni ploščici nimajo nobenega kvantitativnega pomena, ampak služijo zgolj za primerjavo med kamerami.
 
 

Po moji subjektivni oceni se črtice zlijejo v celoto približno pri številkah:

D3:       80
D4:       90
D3X:    110
D800:   130

Ker je razmerje teh številk precej blizu razmerja resolucij slikovnih senzorjev, to pomeni, da je AFS Micro-Nikkor 60 mm f/2,8 zares izredno oster objektiv, ki odlično izkoristi visoko resolucijo slikovnega senzorja D800.

Na testnih slikah pri vseh kamerah opazimo tudi neugoden moire efekt (namesto sivine dobimo obarvane vzorce), kar pomeni da uporablja Nikon razmeroma šibke antialiasing filtre. Glede na to, da je moire efekt v praksi izredno redek problem, mislim da se je Nikon zelo dobro odločil pri izbiri filtrov. Več govora o antialiasing filtru bo v poglavju o D800E.

Kaj pomeni resolucija D800 v praksi (v primerjavi z resolucijo D3), lepo vidimo na spodnjih slikah, posnetih iz iste točke z isto goriščno razdaljo:

 
 
 
 
Kromatska aberacija (CA)
 

Kromatska aberacija (CA) je znana napaka objektivov, kjer v perifernem delu slike dobimo bolj ali manj obarvane meje med svetlimi in temnimi površinami. Napaka je posledica različnih lomnih količnikov svetlobe pri različnih valovnih dolžinah. Konstruktorji objektivov jo skušajo nevtralizirati z različnimi kombinacijami stekel in geometrijami leč, vendar zgleda da jo je izredno težko v celoti odpraviti po optični poti. K sreči se da CA dobro odpraviti z različnimi programi za obdelavo slik.

Leta 2007 nas je Nikon s prihodoma kamer D3 in D300 prijetno presenetil, ker je v kameri vgradil enake algoritme za procesiranje slik, kot jih ima v svoji programski opremi Capture NX. S tem je že v kamerah v veliki meri odpravil CA in jpg slike, dobljene direktno iz kamere, so bile praktično brez te napake. Vse to pa je bilo na takratnih 12 MP slikovnih senzorjih...

Ko sem se takoj po nakupu igral z novim D800, pa sem opazil znatno količino CA v nekaterih jpg slikah. V problem sem se takoj poglobil in hitro naredil nekaj primerjalnih slik z D3. Tokrat sem tudi pri D3 pri enakih motivih opazil CA, vendar v znatno manjši meri. Ko sem si zaradi testa izposodil D4 in D3X, sem se odločil preveriti tudi CA, da vidim kako različne resolucije slikovnih senzorjev vplivajo nanjo.

 
 
Za test sem izbral AFS Nikkor 24-70 mm f/2.8. Z vsemi kamerami sem fotografiral popolnoma enak motiv pri goriščni razdalji 24 mm in zaslonki f/5,6. Motiv sem izbral tako, da sem v skrajni zgornji levi vogal slike dobil brst kivijevega drevesa, ki je bil v močnem kontrastu proti svetlo sivemu oblačnemu nebu. Na vseh kamerah sem imel spet vse nastavitve enake, za kvaliteto slike pa sem izbral RAW + JPG L fine. RAW slike sem nato v programu Capture NX2 razvil v dve sliki - pri eni sem CA namenoma v celoti pustil (dobil sem sliko, kakršno nariše objektiv), pri drugi pa sem jo odstranil. Poleg tega sem RAW slike razvil še v programu Adobe Lightroom, verzija 4 (LR4), ki že podpira najnovejši kameri D4 in D800.
 
 

Pri nekorigiranih slikah (NEF, nekorigiran na CA) je količina CA resnično precej proporcionalna resoluciji slikovnega senzorja. Žal pa to velja tudi za JPG slike, ki jih naredijo kamere. Korekcija znotraj kamer je minimalna in nezadostna. Pri D3 tega prej sploh nisem opazil pri D800 pa je zelo moteče. Zelo moteče je tudi pri D3X, pri D4 pa nekoliko manj. Tudi razvijanje surove slike v Capture NX2 ne odpravi popolnoma CA. Najbolj pa me je presenetilo dejstvo, da Lightroom LR4 bolje odpravi to nalogo kot lasten Nikonov program NX2!

Osebno se mi zdi nesprejemljivo, da so pri Nikonu pri tako vrhunski kameri kot je D800 (in tudi D3X) nezadostno poskrbeli za odpravo te neljube optične napake. Kot bomo kasneje videli, je kamera opremljena s celo vrsto orodij, ki pripomorejo k boljši kvaliteti slike. Sem sodi denimo korekcija vinjetiranja, ADL (active D-lightning) in celo distorzija objektivov. Vsa ta orodja lahko po želji opcijsko vključimo ali izključimo iz procesa nastajanja JPG slike. Če slučajno zmanjševanje CA vpliva tudi na ostrino slike podobno kot korekcija distorzije (kar pa dvomim), bi kamera morala imeti to možnost kot eno od opcij. Vsekakor ne morem mirno sprejeti dejstva, da iz tako vrhunske kamere ne morem brez naknadne obdelave v računalniku dobiti JPG slike brez vidne CA. To je zame največja pomanjkljivost te sicer odlične kamere (in očitno D3X tudi).

 
 
Stran 2 (Šum)
Stran 3 (Nadzor slik, ADL in HDR, Kontrola vinjetiranja, Kontrola distorzije, Kontrola perspektive)
Stran 4 (Difrakcija (uklon) in globinska ostrina, Avtofokus, Izravnava beline (WB) in monitorček)
Stran 5 (Nikon D800E, Kaj me pri D800 moti, Zaključek, Post Scriptum)