Nikon D800
Antimit o megapikslih

Stran 4

(maj 2012)

     
 

Stran 1 (Uvod, Test, Resolucija, Kromatska aberacija (CA))
Stran 2 (Šum)

Stran 3 (Nadzor slik, ADL in HDR, Kontrola vinjetiranja, Kontrola distorzije, Kontrola perspektive)
Stran 5 (Nikon D800E, Kaj me pri D800 moti, Zaključek, Post Scriptum)

 
 
Difrakcija (uklon) in globinska ostrina

Splošno je znano, da z zapiranjem zaslonke objektiva povečujemo globinsko ostrino, hkrati pa od neke zaslonke dalje (ki ji rečemo difrakcijska meja, ali mejna zaslonka) začne slika izgubljati svojo ostrino zaradi difrakcije (uklona) svetlobe na robovih lamel zaslonke. Pojav je sicer prisoten pri vseh zaslonkah, vendar je pri odprtih tako majhen, da ga noben slikovni senzor ne uspe zaznati. Večjo ko ima senzor resolucijo (oziroma manjši ko so njegovi piksli), hitreje (pri bolj odprti zaslonki) zazna neugoden pojav difrakcije. Slikovni senzor D800 ima zelo majhne piksle, zaradi tega je pričakovati, da bo pri bolj odprtih zaslonkah že zaznal pojav difrakcije kakor kamere z večjimi piksli.

Mejno zaslonko lahko zelo približno izračunamo tako, da velikost piksla (v mm) pomnožimo z 2000. Nikon D800 ima piksle velike 0,00488 mm (35,9 mm : 7360). Če to vrednost pomnožimo z 2000, dobimo 9,75, kar pomeni da je mejna zaslonka za slikovni senzor D800 približno f/10. V praksi lahko rečemo da je to f/11 ker zelo verjetno ne bomo videli nobene razlike med f/8 in f/11. Podobno lahko izračunamo tudi za D3 in ugotovimo, da je mejna zaslonka f/16.

Pri tem se moramo zavedati, da je objektiv tisti, ki je odgovoren tako za globinsko ostrino, kot za difrakcijo in NE slikovni senzor. Pri enakem objektivu in enaki nastavitvi (razdalja in zaslonka) bosta globinska ostrina in difrakcija enaki na vseh kamerah, le da bodo kamere s slikovnimi senzorji z večjo resolucijo bolj opazno zabeležile oba pojava.

Za test difrakcije in globinske ostrine sem izbral motiv, kjer je polovice slike zajemala strukturirano platnico knjige na katero je bil objektiv izostren, druga polovica pa je bil papir z besedilom, ki je ležal pod knjigo. Ker je bila knjiga debela 22 mm, je torej ležalo besedilo 22 mm za ravnino ostrine. Fotografirana scena je bila široka 133 mm. Uporabil sem objektiv AFS Micro-Nikkor 60 mm f/2.8. Fotografiral sem z obema kamerama (D800 in D3) z istimi parametri (ISO 200, kontrola slike "Standard", izravnava beline "Preset") z zaslonkami od f/4 do f/32.
 
 

Zgornji izrezi pri 100% povečavi lepo potrdijo teorijo. Površina knjige je pri D800 enako ostra vse do zaslonke f/11, pri f/16 pa že opazimo rahlo neostrino, ki se pri f/22 še malo poveča, pri f/32 pa skokovito poraste, da slike postane praktično neuporabna. Po drugi strani pa je pri D3 površina knjige enakomerno ostra praktično skozi celo območje zaslonk. Šele pri f/22 opazimo zelo rahlo neostrino, ki se še malenkost poveča pri f/32, vendar je rezultat neprimerno bolj uporaben, kot pri D800. Navidezno je tudi globinska ostrina pri D800 manjša kot pri D3. V resnici je seveda enaka, le da manjši piksli bolj poudarijo neostrino.

Vse to pa je na nivoju pikslov. Podobno kot pri šumu in ostalih napakah ki pridejo do izrana na slikovnih senzorjih visoke resolucije (kromatska aberacija, napake v ostrenju, tresenje kamere), se tudi problem difrakcije omili pri pomanjševanju slike. Slike D800 sem zato v Photoshopu pomanjšal za 73%, da so postale enako velike kot iz D3. Učinek difrakcije se je tako opazno zmanjšal in je postal primerljiv z D3. Prav tako se je tudi globinska ostrina navidezno izenačila z D3 ("povečala").
 
 
Nazadnje sem testno sceno fotografiral z D800 še iz večje razdalje, tako da sem zajel širino 230 mm (razmerje med resolucijo D800 in D3). S tem so slike iz obeh kamer zajele predmete z enakim številom pikslov (podobno kot pri testu šuma). Globinska ostrina se je navidezno izenačila (v resnici je pri D800 zaradi večje razdalje fotografiranja večja, manjši piskli pa jo prikažejo manjšo - oba učinka se izničita!), difrakcija pa je ostala nespremenjena, torej večja kot pri D3 (ker slike nisem pomanjšal).
 
 
 

Avtofokus

 

Nikon D800 si skupaj z D4 deli najnaprednejši Nikonov avtofokus sistem do sedaj. V osnovi uporablja podoben AF modul z 51 AF senzorji kot družina D3, D700 in D300/S, vendar izboljšan glede svetlobne občutljivosti. Stari sistem je meril do svetlobne vrednosti EV -1 za novi sistem pa Nikon trdi da meri do EV -2. Vse skupaj nadzoruje novi procesor, ki hitreje obdeluje podatke in s tem omogoča hitrejše ostrenje. Medtem ko je stari sistem uspešno ostril z objektivi s svetlobno močjo do f/5,6, novi sistem do f/8, vendar samo s centralnim AF senzorjem. To je za podvodnega fotografa zelo dobrodošlo pri uporabi telekonverterjev v kombinaciji z makro objektivi.

Za uporabnika pa se je spremenil tudi način upravljanja novega AF sistema ("user interface"). Preklopnik M-S-C ob objektivu je izginil, prav tako gumb za hrbtu kamere za preklapljanje med različnimi vzorci AF senzorjev. Namesto njega smo dobili le en preklopnik (M - AF) ob objektivu, ki pa je opremljen z malim gumbkom. Pritisk na ta gumbek pa nam v kombinaciji z glavnim in pomožnim komandnim koleščkom na kameri omogoča številne funkcije. S pomožnim komandnim koleščkom preklapljamo med S ("single") in C ("continous") načinom, z glavnim pa spreminjamo različne vzorce AF senzorjev, ki jih je zdaj še več. Za starega Nikon fotografa je to v začetku malce moteče, kajti M-S-C sistem uporabljamo že dve desetletji, še globoko iz filmskih časov. Toda na novi sistem se zelo hitro navadimo in tudi hitro spoznamo njegove prednosti. Ne da bi kamero odmaknili od očesa imamo kompletno kontrolo AF sistema, kajti v iskalu vidimo vse potrebne informacije.
 
 

Avtofokusa nisem testiral primerjalno na nobeno kamero. Po pravici povedano se z njim šele spoznavam in razlike med različnimi načini, kot je "51-point dynamic-area AF", "3D-tracking" in "Auto-area AF", ki vsi uporabljajo vseh 51 AF senzorjev, šele odkrivam.

Za test sem prosil moj model, naj z vso hitrostjo teče proti meni. Model je bil namenoma oblečen v rdeče, kajti kamera pri ostrenju upošteva tudi barve. Uporabljal sem AF-S 70-200 mm f/2,8 II objektiv pri 200 mm, zaslonko f/5,6, osvetlitev na A, velikost slike 1,2X, hitrost fotografiranja "High" (5 posnetkov na sekundo), ISO 800. Za način ostrenja sem izbral seveda C (continous) in različne vzorce AF senzorjev.

V začetku sem bil nad načinom "Auto-area AF" razočaran, kajti dobil sem več kot polovico neostrih posnetkov! Potem pa sem spoznal, da moram kameri z začetnim impulzom dati informacijo na kaj naj ostri. Situacija se je bistveno spremenila in AF senzorji so res neverjetno lepo sami sledili modelu. Od 24 posnetkov jih je bilo le še 5 neostrih (ostri posnetki so obrobljeni zeleno, neostri rdeče).
 
 

Način "3D-tracking" upošteva pri ostrenju tudi barvo objekta. V tem načinu se je kamera sama zaklenila na rdeči pulover in mu sledila z AF senzorji. Od 24 posnetkov so bili le 4 neostri.

 
 

Uporabil sem še "9-point dynamic-area AF", kjer sem 9 AF senzorjev ročno usmerjal na obraz modela. Tu sem bil še najmanj uspešen in od 19 posnetkov jih je bilo 6 neostrih.

 
 

Noben posnetek ni bil popolnoma iz fokusa in vsi neostri posnetki so imeli fokus nekoliko zadaj (denimo na ušesu ali še malo dlje zadaj, namesto na očeh). Uspeh pa je v veliki meri odvisen tudi od spretnosti fotografa in prav tu mi manjka še veliko vaje. Na splošno pa sem dobil vtis, da je novi AF sistem resnično naprednejši od starega, ki ga ima D3.

"3D-tracking" me je najbolj navdušil, kajti AF senzorji so se dobesedno "prilepili" na rdeči pulover. Novi sistem mora odlično delovati v športni fotografiji, žal pa ne tudi v naravoslovni, kajti tendenca večine živali je, da se barvno in po vzorcu zlijejo s svojim okoljem...

 
 

Izravnava beline (WB) in monitorček

 
Tako kot večina SLR digitalnih kamer, je tudi Nikon D800 opremljen s številnimi opcijami za izravnavo beline (WB - "white balance"). Osebno me zanima samo način A ("Auto" ali avtomatski način), Pre ("Preset" ali prednastavitev) in K (barvna temperatura v Kelvinih). Izkušnje so pokazale, da je za kamero najtrši oreh avtomatska nastavitev WB pri fluorescentnih žarnicah. V takih primerih se daleč najbolje obnese način "Preset". Tokrat sem testiral vse tri moje trenutne kamere: D2X, D3 in D800. Zagrnil sem vsa okna in s tem preprečil vdor dnevne svetlobe, prižgal fluorescentne luči in fotografiral belo steno. V načinu "Preset" so se vse tri kamere odlično izkazale in s popolnoma enakim rezultatom verno reproducirale belino stene (tudi 8 let stari D2X!).
 
 
Pri avtomatskem načinu WB pa se je (kot pričakovano) zataknilo: vse tri kamere so na izpitu "padle", vendar D2X veliko huje kot ostali dve kameri. D3 in D800 sta bili dosti bližje realnosti kot D2X, a še vedno je bil rezultat veliko preveč rumen. Na monitorčkih kamer je D3 potegnil bolj proti rdečkasti, D800 pa proti rumeno-zeleni.
 
 
 

Ko pa sem slike primerjal na računalniškem monitorju, sem presenečen odkril da sta si sliki iz D3 in D800 veliko bolj podobni, kot na monitorčkih kamer! Eden monitorček torej laže, toda kateri? Pritožbe o tem, da je monitorček D800 / D4 preveč rumen, sem že zasledil na internetu, pa tudi uradni Nikonov odgovor, da so njegove barve bolj verne od monitorčkov iz družine D3... Kdo ima prav? Na prvi pogled je odgovor zelo enostaven - fotografiram oba monitorčka in ju nato na računalniškem monitorju primerjam s slikami iz kamer. Toda s kakšno nastavitvijo WB naj ju najbolj objektivno fotografiram?

Postopal sem sledeče: Na testni kameri D3 sem najprej napravil 100% belo "sliko" (pri dnevni svetlobi sem brez objektiva napravil 4 sekunde dolgo ekspozicijo) in jo prikazal na monitorčku. Nato sem z Nikonom D2X opremljenim z AFS Micro-Nikkor 105 mm f/2,8 objektivom izmeril WB v "Preset" načinu in ga s tem kalibriral na barvno temperaturo monitorčka D3. Nato sem na obeh kamerah (D3 in D800) izbral sliki bele stene slikani z WB v "Auto" načinu in ju fotografiral. Postopek sem ponovil še z D800. Tako sem z D2X posnel štiri fotografije monitorčkov, po dve za vsako kamero z različnimi kalibracijami WB. Dobljene fotografije sem v Photoshopu malenkost prilagodil po svetlost vendar nisem popolnoma nič spreminjal barv.

Nato sem slike bele stene iz obeh kamer pomanjšal na velikost 420 x 280 pikslov (po dve kopiji za vsako kamero) in vanje na sredino prilepil slike monitorčkov v velikosti 270 x 180 pikslov zato da lahko barve lažje primerjamo. Na sliki stene iz D800 sem lepil sliki monitorčka D800 slikani z obema WB kalibracijama in enako sem na sliki stene iz D3 lepil sliki monitorčka D3 prav tako slikani z obema kalibracijama.

 
 
 

Pričakovali bi, da bi se morala slika iz kamere najbolj ujemati s sliko monitorčka takrat, kadar je fotografiran z WB nastavitvijo, ki je kalibrirana nanj. Zgornje slike potrjujejo to domnevo, hkrati pa opazimo da se slika D800 dejansko malenkost bolj ujema s sliko svojega monitorčka (zgoraj desno), kot je to v primeru D3 (spodaj levo). Nikon ima torej prav. Monitorček D800 resnično malce potegne na rumeno-zeleno, medtem ko D3 na oranžno-rdečkasto, vendar je barvno odklon pri D800 manjši.

 
 
Stran 1 (Uvod, Test, Resolucija, Kromatska aberacija (CA))
Stran 2 (Šum)

Stran 3 (Nadzor slik, ADL in HDR, Kontrola vinjetiranja, Kontrola distorzije, Kontrola perspektive)
Stran 5 (Nikon D800E, Kaj me pri D800 moti, Zaključek, Post Scriptum)