Nikon D800
Antimit o megapikslih

Stran 5

(maj 2012)

       
 

Stran 1 (Uvod, Test, Resolucija, Kromatska aberacija (CA))
Stran 2 (Šum)

Stran 3 (Nadzor slik, ADL in HDR, Kontrola vinjetiranja, Kontrola distorzije, Kontrola perspektive)
Stran 4 (Difrakcija (uklon) in globinska ostrina, Avtofokus, Izravnava beline (WB) in monitorček)

 
 
Nikon D800E
 
 

Nikon D800E je izpeljanka D800, ki ima na slikovnem senzorju modificiran antialiasing (AA) filter, ki deluje podobno, kot da ga sploh ne bi bilo. Na tem mestu se ne mislim spuščati v tehnične podrobnosti, ker so dobro opisane drugod, recimo na Nikonovih straneh.

Zaradi modificiranega AA filtra, naj bi imele slike iz D800E še višjo resolucijo, kot iz D800 (kljub enakemu številu pikslov!), vendar naj bi bile podvržene tudi moire efektu. Glavna naloga AA filtra je ravno v preprečevanju moire efekta, vendar za ceno nekoliko manj ostrih in kontrastnih slik.

Zelo me je zanimalo, koliko se slike iz D800E v resnici razlikujejo od slik iz navadnega D800, zato mi je Nikon Slovenija prijazno posodil en predprodukcijski primerek D800E, s katerim sem se lahko igral preko enega žal spet deževnega aprilskega vikenda in ga primerjal s svojim D800.

Najprej sem se lotil "laboratorijskega" dela. Iz točno enake razdalje sem z obema kamerama z istim objektivom (AFS Micro-Nikkor 60 mm f/2,8) fotografiral isto testno ploščico, kot pri testu resolucije. Tokrat sem uporabil približno dvakrat daljšo razdaljo fotografiranja, ker sem želel da bi se na sliki pričele združevati že relativno debele črtice, ki so bolj natančno natisnjene, kot najtanjše. Fotografiral sem pri različnih zaslonkah in sicer od f/5,6 do f/22. Pod f/5,6 nisem fotografiral, ker bi lahko že prišle do izraze napake objektiva in napake pri ostrenju. Zanimalo me je tudi pri kateri zaslonki postane učinek difrakcije zaradi zapiranja zaslonke že toliko močan, da izniči učinek modificiranega AA filtra in s tem prednost D800E pred D800.
 
 
 
 
 
 

Pri zaslonki f/5,6 kažeta obe kameri visoko resolucijo in presenetljivo - obe imata tudi veliko moire efekta. Težko bi rekel, da ga ima D800E kaj bistveno več, čeprav bi ga po teoriji moral imeti. Tudi pri testu šuma sem opazil pri nižjih ISO nastavitvah moire efekt in sicer v številki "1" na bankovcu. Ta je bil najbolj izrazit pri D4 in D3, nekoliko manj pri ostalih kamerah in najmanj pri D7000. Očitno Nikon uporablja pri svojih kamerah zelo šibke AA filtre, da doseže boljšo ostrino slik. Pri zaslonki f/5,6 se po moji subjektivni oceni pri D800 črtice zlijejo približno pri vrednosti 80, pri D800E pa pri 90. Poleg tega imamo pri D800E tudi drugačno kvaliteto sivine (manj enakomerno).

Pri zaslonki f/8 moire efekt popolnoma izgine pri D800, pri D800E pa je komaj malo opazen okoli vrednosti 100. D800E ponovno kaže nekoliko prednosti v resoluciji, vendar je razlika precej majhna.

Pri zaslonki f/11 ima D800E še vedno malenkost prednosti v resoluciji, vendar je ta minimalna. Kljub temu pa še vedno opazimo sledove zelo rahlega moire efekta.

Pri zaslonkah f/16 in f/22 sta resoluciji obeh kamer popolnoma izenačeni, s tem da je resolucija pri f/22 opazno slabša, kot pri f/16.

Pri "laboratorijskem" testu sem torej uspel odkriti razliko med kamerama, ampak mene je zanimala predvsem razlika v praksi. Žal pa mi je tu močno zagodlo muhasto aprilsko vreme, kjer so se svetlobne razmere spreminjale iz minute v minuto. Želel sem namreč z obema kamerama fotografirati popolnoma enake motive s popolnoma enakimi nastavitvami v popolnoma enakih svetlobnih pogojih. Kljub vsem težavam z vremenom sem vseeno uspel narediti nekaj ekvivalentnih posnetkov.

Na prvi pogled so slike iz obeh kamer skoraj popolnoma identične. Tako so si podobne, da tudi če jih gledamo eno ob drugi, težko opazimo razliko (in to na dobrem monitorju!). Zaradi tega sem napravil enake izreze, ki sem jih postavil enega čez drugega. Spodaj prikazani izrezi so iz D800, ob potegu z miško preko slike pa se prikaže izrez iz D800E. V poštev so prišle samo slike narejene z AFS 70-200 mm f/2,8 II objektivom, kajti v tem primeru je objektiv nepremično ostal na stativu in sem zamenjal samo kameri. Samo po sebi se razume, da nisem slik razen obrezovanja popolnoma nič obdeloval, ampak objavil take, kot so prišle iz kamer.

 
 
 
 
 
 
 
 
 

Zgornje primerjavo pokažejo, da so slike iz D800E vendarle nekoliko ostrejše, pa tudi kontrastnejše in delujejo bolj jasno. Učinek je približno podoben, kot če bi slike ostrili s programom za obdelavo slik. Razlika pa je seveda opazna samo kadar imamo zvrhano mero fotografske discipline, vrhunske objektive in uporabljamo zaslonke f/8 ali bolj odprte.

Moire v praksi? Na niti eni sliki ga nisem opazil, čeprav sem med drugim fotografiral tudi tkanine. Priznam pa, da se nisem posebno trudil, da bi iskal pogoje zanj. Edini moire sem opazil na testni ploščici s črticami, fotografirani pri f/5,6, vendar je bila zelo podobna situacija tudi z navadnim D800.

D800E je kamera za specialiste, ki želijo s posebej disciplinirano tehniko fotografiranja doseči maksimalno možno kvaliteto slike. To ni kamera za ljudi ki delajo hitro, dokumentirajo dogodke in fotografirajo iz roke, kajti na tak način hitro izgubijo bonus, ki ga ta kamera nudi pred navadnim D800.

Tudi v podvodni fotografiji D800E ne bo nikoli prišel do izraza, kajti podvodna fotografija je fotografija zaprtih zaslonk - v makro fotografiji zaradi globinske ostrine, v širokokotni zaradi napak kupole. Zaradi tega bi difrakcija izničila tisto majhno razliko v ostrini med D800E in D800.

 
 

Kaj me pri D800 moti?

 

Kot nobena stvar v življenju, tudi D800 ni idealna kamera. Ko sem pisal test o D3, sem bil nad njegovimi lastnostmi pri visokih ISO vrednostih tako navdušen, da enostavno nisem našel skoraj nobenih slabih točk. Toda človek se hitro razvadi, slike narejene pri ISO 3200 skoraj brez šuma so postale že standard in zdaj sem veliko bolj kritičen do fotografske opreme. Čeprav je D800 v večini pogledov boljša kamera od D3, imam tudi nekaj pripomb.

Glede na to, da D800 nudi nešteto možnosti za obdelavo slike, se mi zdi nesprejemljivo da imajo slike, ki pridejo direktno iz kamere, tako visoko količino kromatske aberacije. Res je, da jo lahko zelo dobro odstranimo z naknadno obdelavo slik, ampak mislim da bi to morala narediti kamera že sama po sebi, vsaj opcijsko. To je vsekakor moja največja zamera.

Druga stvar ki me moti, je precej krajša življenjska doba baterije, kot pri "enoštevilčnih" profesionalnih modelih. Nikon navaja, da kamera naredi z enim polnjenjem okoli 900 posnetkov. Ampak s trošenjem baterije je podobno kot s porabo goriva pri avtomobilih - proizvajalec navaja eno, v praksi pa se izkaže malo drugače, še posebej če vozimo malo bolj dinamično. Ko sem se s kamero spoznaval in veliko brskal po menijih, sem včasih naredil z enim polnjenjem tudi manj kot 300 posnetkov... Kapaciteto baterij lahko podvojimo z uporabo MB-D12 nastavka za dodatne baterije, vendar samo v kopenski fotografiji. Vsa podvodna ohišja bodo zelo verjetno sprejela zgolj kamero brez MB-D12, kar je tudi prav, kajti v nasprotnem primeru bi bilo ohišje večje in težje, kar pa je zaradi vse večjih restrikcij prtljage pri letalskih prevozih nezaželeno. Odpiranje podvodnega ohišja zaradi menjave baterije na majhnem čolnu v valovih in vetru pa ni nič kaj prijetna zadeva...

Nekatere morda moti razmeroma skromna maksimalna hitrost fotografiranja, vendar sam ne spadam v to skupino fotografov. Hitrost slikanja podvodnega fotografa je omejena predvsem s hitrostjo recikliranja podvodnih bliskavic.

Vgrajena HDR funkcija v kameri je tudi nadvse dobrodošla, ne samo v krajinarski, ampak včasih celo v podvodni fotografiji (fotografiranje iz podvodnih jam), vendar me zelo moti, da deluje samo z JPG slikami. Mislim da bi nujno morala delovati tudi z RAW (NEF) datotekami, tako kot ročno združevanje slik v sami kameri ("image overlay").

V kameri vgrajena kontrola vinjetiranja bi lahko imela tudi avtomatsko opcijo, ki bi sama upoštevala dejansko stanje glede na uporabljen objektiv, zaslonko in goriščno razdaljo.

Dve reži za spominske kartice so postale pri Nikonu standard pri kamerah višjega razreda, vendar me zelo moti, da D800 uporablja dva različna tipa kartic: CF in SD. Vse moje dosedanje Nikon DSLR kamere so uporabljale zgolj CF kartice in zelo bi bil vesel, če bi pri temu ostalo.

V zvezi z rokovanjem s kamero nimam večjih pripomb razen da je Nikon zelo nespametno preselil "Mode" gumb in na njegovo mesto postavil gumb za aktivacijo videa. Starim Nikon fotografom, ki imamo konfiguracijo Nikon kamer že v prstih, kazalec nehote stalno zahaja na "Video" gumb, za pritisk na "Mode" gumb pa ga moramo neudobno (pre)daleč stegovati. Po drugi strani pa sem se zelo hitro navadil na novi način spreminjanja AF nastavitev, nad čemer se mnogi drugi fotografi pritožujejo.

 
 

Že uvodoma sem tudi omenil, da se mi D800 ne zdi tako robustna in predvsem vremensko zaščitena kamera, kot so "enoštevilčni" profesionalni modeli. V filmskih časih se mi je zdelo da F100 ni po robustnosti nič zaostajal za F5. Med D800 in D4 pa je nekaj razlike...

 
 

Zaključek

 

D800 je kljub omenjenim pomanjkljivostim izjemna kamera, ki se ji je vredno posvetiti. Vsakemu lastniku toplo priporočam da se zelo natančno poglobi v skoraj 450 strani debelo knjižico navodil, kajti le tako bo lahko odkril vse možnosti, ki jih ta kamera nudi. Z D800 lahko s pravo tehniko fotografiranja dosežemo izjemne rezultate, ki jih z nobeno drugo kamero podobnega razreda ne moremo. Nikon je izdal tudi priročnik v pdf obliki s priporočili kako naj D800 uporabljamo in mislim, da je tudi njega vredno preštudirati.

Največjo kvaliteto slike dosežemo kadar fotografiramo z osnovnim ISO 100. Ne zaradi šuma, ki tudi pri višjih ISO vrednostih ni problematičen, ampak zaradi izjemnega dinamičnega razpona. Fotografiramo z vrhunskimi objektivi, najbolje z zaslonkami f/5,6 in f/8 (kadar potrebujemo ostrino do vogala do vogala). Z D800 lahko uporabljamo tudi f/11, D800E pa pri tej zaslonki že izgubi svojo prednost. Pri bolj odprtih zaslonkah lahko pridejo do izraza optične napake objektivov, pri bolj zaprtih difrakcija, ki zmanjšuje splošno ostrino slike. Na vsak način moramo preprečiti tresenje kamere - uporabljamo dober stativ, zrcalo pred posnetkom dvignemo (M-up) ali pa slikamo "v živo" (Live view), da s tem preprečimo tresljaje zaradi premikanja zrcalca. Na tak način lahko dosežemo izjemno ostre slike, primerne za zelo velike povečave. Fotografu s tako tehniko fotografiranja je morda smiselno nabaviti D800E.

Morda sem s temi besedami koga prestrašil, kar se ni prepoznal v opisani tehniki fotografiranja. Strah je popolnoma odveč. Opisana tehnika je priporočilo za doseganje najvišje možne kvalitete, ki jo kamera lahko nudi. Toda v večini primerov take kvalitete ne potrebujemo, zadostujejo nam precej manjše slike, denimo A4 formata in v takih primerih smo veliko svobodnejši v tehniki fotografiranja. Brez slabe vesti lahko uporabljamo ISO 3200 ali celo 6400, kajti šum bo pri pomanjševanju slike izginil in fotografiramo lahko iz roke. Zaslonko lahko tudi bolj zapiramo zaradi doseganja večje globinske ostrine, kajti neugoden učinek difrakcije s pomanjševanjem slike izgine in slike ponovno zasijejo v svoji ostrini. Tudi napake zaradi tresenja kamere pri fotografiranju iz roke izginejo pri pomanjševanju slike.

D800 je izredno univerzalna kamera, ki lahko zadovolji zelo širok spekter fotografov. Lahko jo uporabljamo kot zmogljivo studijsko ali krajinarsko kamero, kadar ne potrebujemo zelo velikih slik, pa je uporaben tudi kot reporterska in za silo celo kot akcijska kamera.

Vsekakor pa lahko trdim da je D800 za podvodnega fotografa do sedaj najbolj idealna kamera (vsaj iz hiše Nikon). H ključnim lastnostim sodi seveda v prvi vrsti slikovni senzor, ki nudi izredno visoko resolucijo in s tem veliko možnosti za obrezovanje v makro fotografiji. Če se odločimo s kupolo fotografirati v DX formatu (zaradi boljših optičnih lastnosti), imamo še vedno na razpolago 15,3 MP.

Tudi njegove ISO lastnosti so povsem dovolj dobre za večino situacij v podvodni fotografiji. V večini primerov fotografiramo z bliskavicami, kadar fotografiramo večje objekte (brez bliskavic) v večji globini pa lahko slikamo z daljšimi časi - viskoznost vode namreč v veliki meri stabilizira tresljaje kadar fotografiramo iz roke, zato lahko uporabljamo bistveno daljše ekspozicije, kot v zraku. Visok ISO potrebujemo pri podvodni fotografiji predvsem v dveh primerih - kadar fotografiramo velike in hitre živali (denimo morske pse) v večji globini v slabih svetlobnih razmerah in pri ultravijolični fluorescenčni fotografiji, ker je fluorescenčna svetloba zelo šibka. Glede na to, da sem že v obeh situacijah s precejšnjimi omejitvami uporabljal celo moj stari D2X, z novim D800 ne pričakujem nobenih problemov.

Nenazadnje pa je D800 opremljen še z vrhunskim avtofokusom, ki je za podvodnega fotografa tudi ključnega pomena. Pri podvodni fotografiji se srečujemo s slabimi svetlobnimi razmerami in nekontrastnim okoljem, hitrimi ribami in drobnim makro življenjem, ki se mimetično zliva s svojo okolico. Vse to predstavlja velike oteževalne okoliščine za avtomatsko ostrenje. Glede na do sedaj pridobljene izkušnje verjamem, da bo avtofokus Nikona D800 temu kos v večini primerov.

 
 
 

Post Scriptum

 

Ko so se na prelomu tisočletja začele pojavljati prve komercialno dostopne SLR digitalne kamere, se nas je večina fotografov zmrdovala nad resolucijo njihovih slikovnih senzorjev, ki se je gibala nekje med 3 in 6 MP. Takrat smo o digitalni fotografiji vedeli še zelo malo in kot dobri poznavalci filma smo bili prepričani da bodo digitalne kamere šele pri kakšnih 20 MP dosegle kvaliteto filma, kajti dober diafilm naj bi imel na kvadraturi 36 x 24 mm približno 20 do 30 milijonov zrnc - nosilcev slike.

Tako se je rodil mit o megapikslih - več ko je pikslov, boljša je slika. Toda kaj kmalu smo spoznali da so piksli malce drugačni nosilci slike kot filmska zrnca, kajti zrnca so naključno razporejena v filmu, za piksli pa stoji velika procesna moč, ki jih inteligentno razporeja v končni izdelek - sliko. Že pri 6 MP je digitalna slika po ostrini primerljiva s 35 mm diapozitivom, pri 12 MP pa ga krepko prekaša, v kar sem se sam prepričal, ko sem testiral D2X.

Fotografi smo takrat spoznali da je 12 MP čisto dovolj in da je kvaliteta pikslov veliko pomembnejša od njenega števila. Tako nas je prijetno presenetil D3, ki je ob enakem številu pikslov pokazal bistveno višjo kvaliteto slike kot D2X v slabih svetlobnih razmerah. Megapiksli so izgubili svoj pomen, številka se je ustavila pri 24 in začela se je predvsem tekma za osvajanje vrtoglavih ISO številk.

Potem pa se je kot strela iz jasnega pojavil D800. 36 MP! Ali se je Nikonu zmešalo? Ali Nikon še ni slišal za mit o megapikslih, so bili komentarji "poznavalcev" po internetu, ko se bile prvič objavljene specifikacije. Toda Nikon je v zadnjem času že večkrat dokazal, da dobro ve kaj dela. To nedvomno velja tudi za novi D800, ki je kljub "smešno" visokemu številu pikslov izdelal kamero z izjemnim slikovnim senzorjem, ki se poleg ekstremne resolucije odlikuje tudi z nizkim šumom, barvno globino in izjemnim dinamičnim razponom.

D800 je tako postal pravo nasprotje tistega, kar smo se do sedaj naučili o megapikslih, torej bi lahko rekli, da je postal antimit o megapikslih.
 
 
Stran 1 (Uvod, Test, Resolucija, Kromatska aberacija (CA))
Stran 2 (Šum)

Stran 3 (Nadzor slik, ADL in HDR, Kontrola vinjetiranja, Kontrola distorzije, Kontrola perspektive)
Stran 4 (Difrakcija (uklon) in globinska ostrina, Avtofokus, Izravnava beline (WB) in monitorček)