Nikon D800 v praksi (1. del: kopenska fotografija)

 
(oktober 2012)
Uvod
 

Ko sem marca 2012 kupil svoj prvi D800 sem se takoj lotil "laboratorijskega" testiranja kamere v svojem stanovanju in bližnji okolici. Nekateri fotografi so mnenja da je takšno testiranje brezpredmetno, kajti kamero spoznaš šele v praksi, pri fotografiranju v realnih pogojih. Moje osebno mnenje je, da je za dobro poznavanje kamere potrebno oboje. Prvi je "laboratorijski" test, kjer skušaš kar se da objektivno izmeriti njene zmogljivosti, temu pa mora slediti še praktični test na terenu.

Prva naloga mojega novega D800 je bilo fotografiranje za knjigo o Piranu in s tem sem se prvič pričel z njim spoznavati tudi v praksi. Takrat sem se dokončno prepričal, da tudi D3 lahko brez problema nadomestim z D800. Prvotna ideja je bila namreč samo posodobitev moje podvodne fotografske opreme, kjer sem uporabljal zdaj že zelo zastareli D2X.

V juniju sem se odpravil na potovanje na Florido in Bahame in s seboj sem za kopensko fotografijo vzel že D800 namesto D3. Žal sem bil pri podvodni fotografiji še vedno prisiljen vztrajati z D2X, kajti Seacamu takrat še ni uspel izdelati podvodnega ohišja za novi D800. Komaj nekaj dni pred odhodom v Egipt in Indonezijo sredi meseca julija pa sem od Seacama dobil sporočilo, da je moje ohišje končno pripravljeno. Nastopil je trenutek, da se tudi moj stari D2X zasluženo upokoji. Tik pred odhodom na potovanje pa sem kupil še D800E, kajti vedno potujem z dvema kamerama - eno imam za podvodno, drugo za kopensko fotografijo. Tako sem tudi prvič v življenju udejanil "ideal" - potoval sem z dvema enakima kamerama, kajti če se zgodi tisto, česar se podvodni fotografi najbolj bojimo, nam še vedno ostane živa ena kamera, s katero lahko nadaljujemo podvodno fotografijo in s tem rešimo potovanje.

Fotografiranje Pirana, deset dni Amerike, en teden Egipta in štiri tedne Indonezije mislim da je dovolj, da lahko rečem, da sem D800 tudi v praksi dodobra spoznal. Z D800, ki sem ga od nabave podvodnega ohišja dalje uporabljal skoraj izključno za podvodno fotografijo, sem v tem času naredil preko 12.000 posnetkov, z D800E nekaj čez 3.000 (nikoli ne slikam v "continous" načinu, ampak vedno v "single" - vsak posnetek je zgodba zase, zato tudi 3.000 posnetkov ni tako malo!).

Če zelo na kratko povzamem svoje vtise z obema kamerama, ki jih bom v nadaljevanju bolj natančno opisal, lahko rečem:

"D800 JE KAMERA, KI JO HKRATI LJUBIŠ IN SOVRAŽIŠ!"

ali z drugimi besedami:

"Ostre slike so z D800 bolj ostre, neostre slike so bolj neostre!" (mislim da ta druga izjava dovolj zgovorno pojasni prvo). D800 je kamera, ki ti kruto pokaže, kako zelo veliko neostrih fotografij v resnici naredimo....

V realnih pogojih nisem skoraj nikoli imel priložnosti kamere uporabljati "idealno" - torej na stativu in z ostrenjem v "Live view" načinom. Skoraj vedno sem fotografiral iz roke, na potovanjih z letali izključno samo tako. Med številno nujno potrebno fotografsko in potapljaško opremo, ki vedno presega dovoljeno težo letalskih prevoznikov, žal ni prostora še za dober stativ. Pa tudi resnici na ljubo pri štirih dolgih potopih na dan je bolj malo časa in energije za kopensko fotografijo.

Zaradi tega moje slike v glavnem niso "idealno" ostre, vsekakor manj, kot je teoretično možno doseči z uporabljenimi objektivi. Na potovanjih sem za kopensko fotografijo največ uporabljal objektiva 16-35mm f/4 in 70-200mm f2,8. Kljub temu, da nisem delal z "idealno" tehniko, pa se pri 100% povečavi opazi, da je 70-200 ostrejši od 16-35, tako kot je pokazal že moj domači "laboratorijski" test. Te razlike z D3 nisem nikoli videl.

 
Splošni vtisi
 

Nova kamera je kot nova punca. Najprej si vznemirjen in raziskuješ njene skrivnosti, nato se nanjo navadiš. Pri kamerah gre to seveda veliko hitreje kot pri puncah in po dveh mesecih intenzivne uporabe sva postala že "stara znanca".

Zdaj lahko rečem, da sem se nanjo že dodobra navadil in da je vse kar me je v začetku motilo, zdaj že zgodovina. Ko sem jo primerjal z D3, se mi je zdela precej lahka in "plastična". Danes tega občutka nimam več in zdi se mi kot "dobri stari Nikon", ki zdrži marsikaj. Na nove položaje gumbkov sem se hitro navadil. Nekoliko me še begajo položaji gumbkov ISO in WB, ki jih veliko uporabljam in so drugje kot na D3 in D2X.

Pri prehodu iz D2X in D3 na D800 me je najbolj skrbela življenjska doba baterije, ki je bistveno krajša. Pri mojih prvih testih, kjer sem ogromno brskal po menijih in pregledoval posnete slike, sem včasih uspel z enim polnjenjem narediti tudi samo 300 posnetkov. Toda pri praktičnem fotografiranju sem se zelo približal uradni številki 900, kar je povsem dovolj za moj stil fotografiranja.

Pri fotografiranju nisem naletel na praktično noben problem, razen na enega, ki pa začuda ni velikokrat omenjen na internetu. Obe moji D800 kameri občasno zmrzujeta. Problem se ne pojavi pri fotografiranju (nikoli nisem zamudil posnetka, ker kamera ne bi hotela slikati), ampak pri pregledovanju slik. Včasih in popolnoma naključno se namesto slike pokaže peščena ura, ki traja in traja... Včasih potem kamero ugasnem in takoj ponovno prižgem, ob pritisku na PLAYBACK gumb pa se zadnja slika v trenutku prikaže. V člankih Thoma Hogana, ki je po mojem mnenju najboljši neodvisni poznavalec Nikon opreme, sem zasledil, da je problem v prevelikih in prepočasnih karticah. Za obe moji D800 kameri uporabljam Sandisk 32 GB CF in SD kartice. Po Thomovem mnenju (ki sem ga žal prepozno prebral, ko sem kartice že kupil), so najprimernejše 8 in 16 GB kartice in to najhitrejše, kar obstajajo. Glede na to, da nisem športni fotograf in da je hitrost kartic pogojena tudi s ceno, resnično nisem kupil najhitrejših...
 
Fotografiranje iz roke
 

Ali je možno narediti ostro sliko iz avta, ki s hitrostjo 100 km/h drvi skozi puščavo po sicer asfaltirani, vendar že precej zdelani cesti? Odgovor bi bil verjetno ne ali pa "Morda z D4, nikakor pa ne z D800!". Pa vendar se da! V prav takih pogojih sem fotografiral iz drveče Toyote po Sinajski puščavi, kajti šoferju se je zelo mudilo na cilj in glede na njegovo godrnjanje mu nisem hotel tečnariti naj mi ustavi zaradi fotografije. Občutljivost sem nastavil na ISO 800, zaslonko na f/8, časovna avtomatika pa je dajala čase zaklopa okoli 1/4000 sekunde. Spodaj je en primer take fotografije. Na detajlih pri 100% povečavi je lepo vidno, da ni nobena slika stresena, v senčnih delih slike pa se opazi komaj malo povečan šum zaradi višje ISO nastavitve (D800E, 24-70/2,8, 50mm, f/8, 1/4000, ISO 800).

 
 
 
 
Resolucija
 

Ključna prednost Nikona D800 pred vsemi ostalimi kamerami v času tega pisanja (razen seveda kamer srednjega formata) je v njegovi resoluciji. Z njeno pomočjo in z uporabo dobrega objektiva ob dobri fotografski tehniki lahko v sliko zajamemo zares veliko število detajlov, kar nam nobena druga kamera podobnega razreda ne omogoča. Kritični faktor pri doseganju ostre slike je v prvi vrsti slaba tehnika fotografiranja in šele kasneje pride na vrsto slab objektiv. Spodnji portret kamele iz Sinajske puščave je poln detajlov in lahko bi rekli, da je kamera zabeležila praktično vsako dlačico posebej (D800E, 70-200/2,8, 200mm, f/11, 1/400, ISO 250).

 
 
 
 
Da si bralec lažje predstavlja koliko detajlov lahko kamera zabeleži, sem na spodnji fotografiji severne obale Pirana naredil osem zaporednih izrezov 900x600 in jih spodaj prikazal pri 100% povečavi. Slika je bila seveda narejena iz roke iz čolna, zaradi tega ne more "biti" idealno ostra. Če bi iz istega mesta z enakimi nastavitvami fotografiral z D3, bi bila slika navidezno ostrejša, vendar bi prikazovala bistveno manj detajlov (D800E, 70-200/2,8, 75mm, f/5,6, 1/160, ISO 200).
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ali je teleobjektiv prekratek? Noben problem! Enostavno preklopimo na DX izrez (ostane nam še vedno 15 MP) in teleobjektiv se "podaljša" za 50%. Na spodnji sliki je modra čaplja iz Floride (D800, 300/2,8 (izposojen) + TC17E, DX izrez, f/8, 1/1600, ISO 3200).
 
 
Dinamični razpon
 

V kolikor vaš monitor ne loči med spodnjimi svetlo sivimi in temno sivimi toni, ne boste mogli videti ključni razlik med nekaterimi slikami.

 
 
 
Spodnja slika mladega egipčanskega dekleta je bila narejena v opoldanski julijski vročini, v času ko so kontrasti največji. Kljub temu so detajli v temnih delih njene črne rute jasno vidni (D800E, 70-200/2,8, 200mm, f/11, 1/400, ISO 180).
 
 
Veliko bolj fascinanten pa se mi zdi spodnji primer, ki zelo nazorno pokaže neverjeten potencial te kamere v obvladovanju kontrastov pri naknadni obdelavi. Spodnja slika je bila spet posneta sredi sončnega dneva iz senčne kabine čolna v Indoneziji. Na sliki, ki jo je zabeležila kamera, komaj razločimo detajle na črnih delih potapljaške opreme v senčnem delu kabine. Sončne scene zunaj čolna pa so preeksponirane in nekateri predmeti so popolnoma prežgani - npr. bela majica potapljaškega vodiča in morska pena za čolnom, ki se kar zlijeta skupaj v navidezno popolni belini. RAW slika je bila razvita v programu Lightroom 4, ki je prikazal detajle v pretemnih in presvetlih delih slike. Restavracija (pre)temnih delov slike je sicer v digitalni fotografiji nekaj običajnega, vendar na račun povišanega šuma. Slednji je v sliki res nekoliko povečan, vendar manj kot bi bil pri drugih kamerah, vključno z D3. V (pre)svetlih delih slike pa se je zgodil pravi "čudež", saj so se nenadoma pojavili detajli, ki jih prej sploh ni bilo (videti)! Majica je nenadoma dobila gube, prav tako pa so se pojavili detajli v beli morski peni. Človek kar ne more verjeti, da je to ena in ista slika. Pri tem še enkrat poudarjam, da sem fotografiral iz roke (torej nisem mogel uporabiti vgrajene HDR funkcije) in da sem imel vse parametre za optimizacijo kontrastne slike (ADL) izklopljene. Bistvo je le to, da sem fotografiral v RAW formatu, ki mi je omogočil naknadno obdelavo slike. Mislim da ta primer zelo zgovorno demonstrira prednosti RAW fotografiranja pred JPG fotografiranjem (D800E, 16-35/4, 16mm, f/11, 1/30, ISO 250).
 

Originalni posnetek:

 
 
 
 

Posnetek obdelan v Lightroom 4:

 
 
 
 
Visok ISO
 

Že na svojem "laboratorijskem" testu sem ugotovil, da so visoke ISO lastnosti D800 izredno dobre glede na to, da imamo opravka z zelo majhnimi piksli. Na nivoju pikslov je sicer šum nekoliko večji kot denimo pri D3, vendar če slike različnih kamer pomanjšamo na enako velikost (npr. na 12 MPix) je D800 primerljiv z najboljšimi kamerami (D4).

Spodaj je nočni posnetek južne obale Pirana, ki je nastal iz gugajočega čolnu zaradi pihanja južnega vetra. Fotografiral sem z 70-200/2,8 pri ISO 3200, f/4 in 1/30 sekunde. Majhen čoln, ki je dobival valove v bok, se je tako majal, da sem z nogami komaj lovil ravnotežje in še težje kadriral s teleobjektivom. Zaradi tega slika seveda ni idealno ostra. Na detajlih vidimo, da je šum v temnih delih slike zmerno močan, medtem ko ga v svetlih delih praktično ni! (D800, 70-200/2,8, 160mm, f/4, 1/30, ISO 3200)

 
 
 
 
Posnetek indonezijske starke je bil narejen z 70-200/2,8 pri ISO 1000. Kljub razmeroma visokemu ISO so detajli na njenem zgubanem obrazu lepo vidni, lasje pa so zelo ostro izrisani (D800E, 70-200/2,8, 200mm, f/8, 1/400, ISO 1000).
 
 
 
Meja, do koder je slika zaradi šuma še vedno uporabna, je odvisna predvsem od velikosti natisnjene slike, vendar je tudi to precej subjektivno. Osebno menim, da so slike v polni resoluciji (natisnjene v velikosti cca. 62 x 41 cm) povsem uporabne do ISO 1600, ISO 3200 je najvišja občutljivost, ki jo še uporabljam, višjih vrednosti pa se izogibam, razen če vem, da bom rabil zelo majhen končni izdelek.
 
Moire efekt
 

Moire efekt sem pri domačem "laboratorijskem" testiranju Nikona D800E zaman iskal. Tudi kasneje v praksi se je pojavil zelo reko, vendar se je in to zelo naključno in nepredvidljivo. Spodaj navajam tri primere, kjer sem ga opazil:

 
 
 
Polkna na oknih na nočnem posnetku Pirana (D800E, 50/1,4, f/11, 8s, ISO 100).
 
 
 
Na brazdah od struženja črno eloksiranega aluminijastega ogrodja kupole na podvodnem ohišju (D800E, 60/2,8, f/11, 1/60, ISO 100).
 
 
 
In celo na laseh indonezijskega mladeniča! (D800E, 70-200/2,8, 200mm, f/5,6, 1/400, ISO 100)
 
Kako zdržljiv je Nikon D800?
 
Nobenega od mojih D800 nisem še nikoli uporabljal pri temperaturah nižjih od 10 °C, zato ne vem, kako so odporni na mraz. Lahko pa povem da odlično prenašajo vročino! Ko sem se sredi julijskega dneva potikal po "Barvastem kanjonu" (Colored canyon) na severnem Sinaju, je bila uradna temperatura v senci 45 °C. Problem pa je bil v tem, da te sence ni bilo nikjer, saj je bilo sonce skoraj v zenitu. Na nekaterih mestih je bilo treba malo plezati in v takem primeru je moral vodič skale politi z vodo, ker so bile prevroče da bi jih prijemal z golo roko. Moj D800E, opremljen z 16-35mm f/4 se je tako segrel, da sem ga moral stalno držati na istem mestu, kajti kovinski deli na drugi strani, ki je bila izpostavljena soncu, so se tako segreli, da je peklo v roko. Kljub temu je ves čas delal popolnoma brezhibno!