Nikon D800 v praksi (2. del: podvodna fotografija)

 
(oktober 2012)
Uvod
 

Za podvodno fotografijo z Nikonom D800 uporabljam Seacam ohišje, ki bo podrobneje opisano v naslednjem članku. V tem članku bom opisal predvsem kakšni so moji prvi vtisi pri uporabi te kamere v podvodni fotografiji. Do sedaj sem z njo opravil malo manj kot sto potopov v Egiptu in Indoneziji, kar je dovolj, da sem si lahko ustvaril dokaj objektivne vtise.

Nikon D800 je v času tega pisanja brez vsakega dvoma najboljši Nikon za podvodno fotografijo (in morda najboljša kamera nasploh...). Takoj ko sem ga zaprl v podvodno ohišje, sem spoznal da imam v rokah orodje z izjemnim potencialom, kar bom skušal pokazati s tem člankom.

Čisto na začetku naj povem, da izmed mojih dveh kamer (D800 in D800E) uporabljam v podvodni fotografiji izključno D800 in ne D800E! Podvodna fotografija je fotografija zaprtih zaslonk. V makro fotografiji zapiramo zaslonke z namenom povečevanja globinske ostrine, v širokokotni z namenom zmanjševanja optičnih napak kupol. Zaradi pojava difrakcije so zato vse podvodne fotografije malenkost neostre (na nivoju pikslov!). Poleg tega je v vodi plankton, ki na mikro nivoju tudi vpliva na ostrino fotografij. Svetloba se na njihovih mikroskopsko majhnih telescih uklanja, ali pa lomi v kolikor so prozorna (delujejo kot nekakšne mikro leče). Večja ko je pot svetlobe skozi vodo, več ima interakcij s planktonom in mehkejša je slika. Zaradi vsega povedanega so podvodne fotografije vedno manj ostre od kopenskih fotografij. D800E bi v podvodni fotografiji imel prednost pred D800 samo na zelo kratke razdalje pri odprtih zaslonkah (npr. 1:1 makro fotografija pri zaslonki f/5,6), kar pa se v praksi, razen z namenom doseganja posebnih učinkov, ne uporablja.

Čim je bil D800 najavljen (veliko prej, preden sem ga sploh prvič prijel v roke), sem se že spraševal kakšna bo idealna zaslonka za makro fotografijo, da bo najboljši kompromis med difrakcijo in globinsko ostrino. Prav tako me je tudi skrbelo, kako bo FX senzor s 36 MP sprejel optične napake kupole, ki so že na 12 MP D3 veliko bolje vidne kot na 12 MP D2X (razlaga zakaj je tule). Žal sem Seacam ohišje dobil komaj nekaj dni pred mojim odhodom na prvo potovanje v Egipt (ali pa k sreči, da sem ga sploh dobil zaradi ogromnih potreb po tem izdelku!), zato nisem imel časa, da bi si s testi v domačem morju (ali v bazenu) odgovoril na zastavljeni vprašanji.
 
Kupole in širokokotna fotografija
 

Širokokotna fotografija me je veliko bolj skrbela kot makro. Že nekaj mesecev prej, preden sem dobil ohišje za D800, sem sprednjo polovico svojega starega Seacam ohišja za F5 predelal tako, da sem lahko vanj montiral D800. Takrat sem testiral predvsem to, kako se moja kupola za ribje oko objektive (Seacam Fisheyeport - FP) obnaša v primerjavi z veliko kupolo (Seacam Superdome - SD), ki sem si jo takrat za ta test izposodil. Vse teste sem izvedel z DX 10,5mm f/2,8 Fisheye objektivom. FP je skoraj idealna polkrogla (moje meritve so pokazale da ji čisto malo manjka do tega - 6 mm; premer stekla je namreč 158 mm, višina pa 73 mm), zato je skoraj idealno postavljena glede na Fisheye objektiv. Ker pa ima manjši krivinski radij, bolj krivi sliko in s tem povzroči večjo neostrino na vogalih. SD (premer stekla 228 mm, višina 81 mm, zunanji krivinski radij 120 mm) ima po drugi strani večji krivinski radij, kar pomeni da manj krivi sliko in s tem zagotavlja večjo ostrino v vogalih. Ker pa ni polkrogla, Fisheye objektiv ne more ležati pravilno glede na kupolo (v njenem krogelnem središču), zato se kotni žarki pri vstopu lomijo, kar povzroča zmanjševanje zornega kota in dodatno kromatsko aberacijo. Moj izračun je pokazal da se 180° Fisheye objektivu s Seacam SD zmanjša zorni kot za 5° (na vsaki strani), torej je novi zorni kot objektiva 170°. Test v kopalni kadi je to lepo pokazal. In kakšen je vpliv obeh nasprotujočih se efektov (krivina polja in kromatska aberacija)? Superdome je zmagovalec! Kromatska aberacija se zaradi loma stranskih žarkov le neznatno poveča, medtem ko se zaradi večjega krivinskega radija kupole zmanjša neostrina v vogalih. Razlika res ni velika, je pa opazna. Zato sem skupaj z novim ohišjem za D800 kupil tudi veliko kupolo Seacam Superdome.

 
 
Seacam Superdome (SD) in Fisheyeport (FP)
 

Ko je novo ohišje skupaj z novo kupolo končno prispelo nekaj dni pred mojim odhodom v Egipt, sem ponovil test v kopalni kadi. Tokrat sem se ubadal izključno s Superdome kupolo, testiral pa sem Fisheye in širokokotne objektive. Spet nova dilema: ali naj uporabim DX objektive, imam večjo ostrino slike v vogalih, vendar manjšo resolucijo slike (15 MP), ali pa FX objektive, kar mi da večjo splošno resolucijo (36 MP), vendar slabšo ostrino v vogalih (razlaga je spet tu)?

 
 

Od Fisheye objektivov sem testiral moja dva: Nikon 10,5mm f/2,8 in Tokina 10-17mm f/3,5-4,5 ter izposojena dva: Nikon 16mm f/2,8 in Sigma 15mm f/2,8. Moj stari 16mm Fisheye sem namreč prodal kmalu po nabavi D2X, kajti spremenil se mi je v "ukrivljeno" štiriindvajsetico, z novim 10,5 mm pa sem bil nadvse zadovoljen.

Moj test je pokazal, da je Nikon 10,5 mm opazno ostrejši od Tokine 10-17 mm, čeprav se mi zdi, da sem nekje na internetu zasledil ravno obratna poročila. Morda je to spet variacija med različnimi primerki, kar pomeni, da imam dobrega Nikona in slabo Tokino.

Druga zgodba pa sta Nikon 16 mm in Sigma 15 mm. Kljub splošni priljubljenosti in visoki reputaciji Sigme je bil moj izposojeni primerek absolutno razočaranje. 16 mm Nikon je bil daleč ostrejši od Sigme! Razlika je bila tako velika, da sem objektiva testiral tudi na zraku in tudi tu je bil Nikon daleč pred Sigmo. Morda sem si izposodil defekten primerek, vendar od takrat dalje za Sigma Fisheye objektive ne želim več niti slišati! Čisto druga zgodba pa se Sigma 150mm f/2,8 makro objektiv, ki je odličen in optično povsem primerljiv z Nikonovimi makro objektivi.

Vrnimo se k primerjavi med DX in FX objektivi na 36 MP senzorju. 10,5 mm DX objektiv je absolutni zmagovalec pred 16 mm FX objektivom, tako kot sem tudi pričakoval. 16 mm ima seveda resolucijsko prednost v sredini slike, toda 36 MP senzor nam v vogalih pokaže veliko in zame nesprejemljivo neostrino. Objektiva sta v vogalih primerljiva šele pri f/22, ko ju izenači difrakcija. Opažam da je veliko podvodnih fotografov naklonjenih FX Fisheye objektivom, vendar je meni enakomerna ostrina preko cele slike pomembnejša od velike resolucije. Sicer pa ali 15 MP, kolikor nam D800 ponudi v DX izrezu ni dovolj? Do neke mere se da učinek ukrivljene slike FX formata omiliti tako, da ne ostrimo na centralni senzor ampak na skrajne robne senzorje, ki so nekje na pol poti od centra slike do vogala, vendar s tem učinek le omilimo, v nobenem primeru pa ga ne odpravimo. Moj preprost test v kopalni kadi me je rešil vseh dvomov: za podvodno ribje oko fotografijo z Nikonom D800 je zame edina opcija DX 10,5 mm Fisheye objektiv!

Presenetljivo pa se je med širokokotnimi zum objektivi FX 16-35mm f/4 neverjetno dobro obnesel v primerjavi z DX 10-24mm f/3,5-4,5. Seveda je DX objektiv v vogalih ostrejši, vendar 16-35 sploh ni slab! Testiral sem samo pri največjem kotu. Zaradi tega sem se odločil, da bom z D800 uporabljal FX širokokotni zum in ne več DX. Razlog za to tiči predvsem v moji filozofiji uporabe širokokotnih objektivov v podvodni fotografiji. Ribje oko objektive uporabljam predvsem za fotografiranje podvodne pokrajine, zato mi je zelo pomembna ostrina tudi v vogalih slike. Širokokotne zum objektive pa zaradi fleksibilnosti uporabljam predvsem za fotografiranje velikih živali. Ker slednje plavajo v vodi ali pa ležijo na pesku, nimam v vogalih slike nobenih pomembnih detajlov. Zato dajem prednost centralni resoluciji pred ostrino v vogalih.

Za dober rezultat je potreben dober položaj kupole glede na objektiv. Idealno je, če leži krogelno središče kupole točno v optični pupili objektiva. Harald Hordosch (lastnik Seacama) mi je za 16-35 mm in Superdome predlagal 70 mm vmesnih obročkov. Moja meritev pa je pokazala več, ker bi moral objektiv ležati globlje v kupoli, da bi žarki čim bolj pravokotno padali skozi steklo. Poskusil sem z 90 mm (z vmesnimi obroči, ki jih imam na voljo, ne morem sestaviti 80 mm) in dejansko sem dosegel malenkost boljši rezultat kot s 70 mm.

Testiral sem tudi 14-24mm f/2,8 pri 14 mm, vendar nad vogalno ostrino nisem bil navdušen.

Na Rdečem morju sem veliko fotografiral z 10,5mm f/2,8 s Superdome kupolo in lahko rečem, da sem z rezultati (ostrino na robovih slike) izredno zadovoljen. Spodaj je primer z Rdečega morja, iz katerega je lepo razvidno, da ostrina na robovih praktično nič ne zaostaja za ostrino v sredini slike (10,5/2,8, f/11, 1/125, ISO 200, DX izrez).
 
 
 
 
16-35/4 sem uporabil samo na enem potopu, pa še to bolj zaradi testa. Veliko bolj bi ga potreboval na Bahamih, kjer sem fotografiral morske pse in delfine, a takrat žal še nisem imel ohišja za D800. Takrat sem na praktično vseh potopih slikal z 10-24/3,5-4,5 na D2X. Na spodnjem primeru iz Rdečega morja je lepo vidno, koliko je slika v sredini ostrejša od vogala, vendar je to zame še vedno sprejemljivo pri fotografiranju velikih živali, kjer nimamo pomembnih detajlov v vogalih slike (16-35/4, 16mm, f/13, 1/40, ISO 200).
 
 
 
 
Makro fotografija
 
 

Slika zgovorno pokaže, kako majhne so lahko včasih kakšne morske "pošasti". (105/2,8, f/22, 1/250, ISO 100)

Ko sem primerjal 12 MP senzorje Nikonov D2X in D3, sem zapisal da ima DX senzor v makro fotografiji prednost pred FX senzorjem, zaradi večje gostote pikslov, kar pomeni da kamera z DX senzorjem zabeleži nek košček narave z večjim številom pikslov, kot kamera z FX senzorjem. Z D800 se je marsikaj spremenilo, kajti njegov DX izrez ima večjo resolucijo kot vse DX kamere pred letom 2010 (pred prihodom D7000). Šele najnovejši D3200 ima s svojimi 24 MP na DX senzorju znatno večjo gostoto pikslov od D800, vendar je to kamera vstopnega razreda, ki je zaradi drugih funkcij (predvsem slabši avtofokus) manj primerna za podvodno fotografijo.

Makro fotografija z Nikonom D800 nam nudi veliko možnosti zahvaljujoč se veliki resoluciji, možnosti izrezovanja in vrhunskemu avtofokusu. Edini nerešen problem (ki je hkrati problem vseh senzorjev z visoko gostoto pikslov) je problem globinske ostrine. Če jo želimo povečati z zapiranjem zaslonke, žal naredimo sliko mehko zaradi difrakcije. Makro fotograf mora biti pri ostrenju izredno pazljiv in natančen. Da bi čim bolj zaobšel problem majhne globinske ostrine, mora dobro predvideti kako bo potekala ravnina ostrine in kamero mora držati maksimalno pravokotno na objekt.

Stara tehnika ostrenja pri makro fotografiranju (ki sem jo uporabljal z D2X), ko sem s centralnim senzorjem izostril na oko statične živali, nato pa malenkost popravil kompozicijo in fotografiral, z D800 definitivno odpade. Oko živali bo v vsakem primeru neostro. Tudi če bi pri spreminjanju kompozicije s kamero trdno ležal na dnu (da bi s tem eliminiral efekte tresenja in spreminjanja položaja kamere glede na objekt), oko ne bi bilo popolnoma v fokusu.

Predpostavimo da želimo 40 mm dolgo ribico fotografirati iz razdalje 100 mm tako, da bo ribica ležala točno v sredni slike. Razdalja od objektiva do sredine telesa ribice je točno 100 mm. Oko, ki leži 20 mm oddaljeno od točke, kjer bo sredina naše kompozicije, pa je dejansko oddaljeno od objektiva 102 mm. Če obrnemo kamero proti očesu in izostrino manj (102 mm), nato pa kamero obrnemo nazaj tako, da bo ribica spet v sredini formata (oko pa posledično 20 mm iz centra slike), bo kamera ostala izostrena na 102 mm, ribica pa ostane v ravnini, ki je 100 mm oddaljena od objektiva. Ta dva milimetra razlike, verjemi ali ne, vplivata da oko ni popolnoma v fokusu!
 
 

Morda se bo komu zdelo moje teoretiziranje za lase privlečeno, vendar spodnja slika gobija, ki pazi svoja jajčeca na žični korali, zelo lepo ilustrira zgornji primer. Na 100% izrezu gobijeve glave vidimo kako zelo majhna je globinska ostrina (pri zaslonki f/16). Oko je točno v fokusu, vendar je gobček, ki leži po odaljenosti od objektiva manj kot milimeter za očesom, že neoster (105/2,8, f/16, 1/250, ISO 200). Da sem lahko dosegel ostro oko, sem najprej kadriral in šele nato ostril (na oko)!

 
 
 

V kolikor smo leni (ali iz kateregakoli drugega razloga ljubitelji ostrenja na centralni senzor), si lahko pomagamo tudi tako, da je oko objekta vedno točno v sredini slike in nato v računalniku obrezujemo do želene kompozicije (kar pri 36 MP Nikona D800 ni noben problem).

 
 

Pritlikavi konjiček vrste bargibanti je priljubljen motiv v podvodni fotografiji. Konjiček iz Indonezije na zgornji sliki je bil slikan s 105mm f/2,8 v kombinaciji s TC14E telekonverterjem v DX izrezu (pokončna stranica slike meri v naravi okoli 17 mm) Uporabljena je bila zaslonka f/22 - največja ki jo z D800 še uporabljam. Pri f/32 bi bila slika zaradi difrakcije že tako mehka, da je ne bi uspel naknadno zadovoljivo izostriti v programih za obdelavo slik.

 
 

Izrez prikazuje portret konjička, kakor ga je zabeležila kamera pri danih nastavitvah (105/2,8 + TC1,4X, f/22, 1/250, ISO 100, DX izrez).

Če z miško potegnemo preko slike, vidimo sliko, ki je bila naknadno ostrena v programu za obdelavo slik. Na splošno mislim, da je bolje nekoliko bolj zapreti zaslonko zaradi povečevanja globinske ostrine in nato zaradi difrakcije mehke slike naknadno ostriti, kot pa fotografirati pri bolj odprtih zaslonkah in imeti večino objekta neostrega. Kar je "mehko" lahko naknadno rešimo, kar je neostro, ne moremo več. Večina makro objektov v naravi je namreč trodimenzionalnih. Če želimo da je ves ali vsaj večina objekta kolikor toliko ostrega, nam ne preostane drugega kot zapiranje zaslonke.

 
 
 

Portret kozice (105/2,8, f/22, 1/250, ISO 100). Ker sem kozico (namenoma) fotografiral od spredaj, sem se zavedal, da bo zelo majhen del njenega telesa v fokusu. Pri takih slikah je bistvo, da so v fokusu najvažnejši elementi njenega obraza - oči. Spodnji 100% izrez lepo pokaže, da so oči zares v fokusu, vendar čisto nič več, kot samo oči... Za doseganje takšnih rezultatov je izredno pomembno, da ima kamera vrhunski avtofokus sistem in da natančno ostrimo s tistim AF senzorjem ki leži točno na očesu objekta.

Na spodnji sliki mlade harlekinske kozice (velike okoli 2 cm) na modri morski zvezdi spet vidimo na 100% izrezu kako majhna je globinska ostrina na nivoju pikslov. (105/2,8, f/18, 1/250, ISO 100)

 
 
 

Majhna globinska ostrina pa je samo "navidezen" problem D800 in je dejansko le lastnost senzorja z visoko resolucijo. Globinsko ostrino ustvarja objektiv, ne senzor in je popolnoma enaka na vseh senzorjih, če slikamo pri enakih pogojih (enako razmerje preslikave in enaka zaslonka). Isti motiv slikan z D3 bi sicer imel navidezno večjo globinsko ostrino (na nivoju pikslov), vendar če bi sliki iz obeh kamer natisnili v enaki velikosti, bi bili po globinski ostrini popolnoma identični. Enako globinsko ostrino (na nivoju pikslov) bi tudi dobili, če bi 36 MP sliko iz D800 pomanjšali na 12 MP.

 
Resolucija
 

V podvodni fotografiji ogromna resolucija D800 pride zaradi prej omenjenih optičnih neidealnosti vode manj do izraza. Z visoko resolucijo največ pridobimo v makro fotografiji, kjer fotografiramo na kratko razdaljo z zelo ostrimi makro objektivi.

Na spodnji sliki je površina kamna, ki ga je ribica v Rdečem morju zavzeto branila. Izrez s 100% povečavo nam zgovorno pokaže zakaj (105/2,8, f/16, 1/125, ISO 100).

 
 
 

Detajli na obrazu drobne indonezijske ribice steklenke, ki se nahaja sredi jate na spodnji sliki, so dobro izrisani, vendar pod pogojem da se lastnica obraza nahaja točno v ravnini ostrine (105/2,8, f/16, 1/250, ISO 100).

 
 
 
ISO
 

Kljub visoki resoluciji ima D800 zelo dobre lastnosti pri visokem ISO. Spodnja slika gobija na žični korali je bila slikana pri ISO 800. To mi je omogočilo, da sem brez težave dobil v posnetek modro ambientalno svetlobo okoliške vode (105/2,8, f/16, 1/125, ISO 800). V filmskih časih, ko sem bil omejen z ISO 100, sem se moral za podoben posnetek pošteno potruditi, kajti slikati sem moral z 8x daljšimi časi (iz roke seveda!), kar je večkrat privedlo do stresenih posnetkov. Problem sem delno zaobšel tako, da sem fotografiral naravnost proti soncu, kar je nekoliko skrajšalo čase zaklopa.

 
 

Spodnji 100% izrez lepo pokaže, da ni slika popolnoma nič stresena, poleg tega pa je ISO 800 za kamero D800 dovolj nizek, da se v sliki ne pojavi moteči šum.

 
 

Ultravijolična fluorescenčna fotografija je bila do nedavnega omejena predvsem na makro fotografijo. Z UV svetlobo vzbudimo pri nekaterih morskih živalih (predvsem koralah) šibko fluorescenco. S posebnimi filtri, ki jih montiramo na bliskavice, blokiramo vidni del spektra, tako da bliskavica oddaja predvsem UV in manjši del modrega spektra. Z drugim filtrom, ki je rumen in ga montiramo na objektiv, blokiramo UV in modro svetlobo, tako da do senzorja prepustimo le fluorescenčno svetlobo, ki pa je izredno šibka. Zaradi tega je večina UV fluorescenčnih motivov omejenih na makro fotografijo, kajti na kratke razdalje se absorbira manj svetlobe.

Z Nikonom D800 se je situacija spremenila in prvič sem lahko udejanil svoje sanje - širokokotno UV fluorescenčno fotografijo. V Indoneziji sem tako prvič ponoči fotografiral s 16-35mm f/4, kajti na ribje oko objektiv žal ne morem montirati rumenega filtra. Na spodnji sliki je fotografija korale akropora, ki ima okoli 1 m premera. Slikana je bila pri ISO 3200.

 
 

Spodnji 100% izrez pokaže sicer nekoliko manjšo ostrino zaradi visokega ISO, vendar je slika še vedno dovolj ostra in praktično brez motečega šuma (16-35/4, 16mm, f/10, 1/250, ISO 3200).

 
 

Pri podvodni UV fluorescenčni fotografiji prevladujejo predvsem zeleni toni, ker je zelena fluorescenca najmočnejša. Ta je tako močna, da sem že z D2X pri ISO 400 lahko delal zadovoljive makro posnetke. Ostale fluorescence, predvsem rdeča, so veliko šibkejše. Na spodnji sliki in 100% izrezu je pri ISO 3200 slikan detajl korale z rdečo fluorescenco (105/2,8, f/16, 1/250, ISO 3200).

 
 
 
Avtofokus
 

Avtofokus Nikona D800 (in D4) je zares nekaj fantastičnega. Do sedaj nisem še nikoli izkusil česa podobnega. Preden nadaljujem z opisovanjem svojih izkušenj, moram pojasniti nekaj dejstev.

Do sedaj sem za svojo kopensko fotografijo uporabljal D3. Moja kopenska fotografija pa je bila omejena predvsem na popotniško reportažo, portrete (večinoma eksotične), pokrajino in divje živali. Nikoli se nisem ukvarjal s športno fotografijo, ki bi zahtevala vrhunski avtofokus. Sledenje ptice v zraku je za dober avtofokus razmeroma lahka zadeva, ker ptica leti dokaj linearno in predvidljivo. Zaradi tega se moj D3 ni nikoli srečal s kakšno izjemno izzivalno situacijo, kjer bi moral do konca izkoristiti njegov avtofokus potencial. Z drugimi besedami: ne vem, koliko D3 v resnici zmore.

Podvodna fotografija je čisto druga zgodba in morda je to za avtofokus najzahtevnejše področje sploh. Opravka imamo z majhnimi objekti na kratke razdalje, kjer se ostrina izredno hitro spreminja, svetlobne razmere so pogosto zelo slabe in večina objektov (rib) se premika popolnoma naključno in nepredvidljivo. Zato sem se velikokrat srečal s situacijo, ki ji moj D2X (in pred tem F5) ni bil kos. Kako bi se v takih situacijah D3 obnašal pod vodo, enostavno ne vem.

Z D800 sem tako iz D2X preskočil eno generacijo AF senzorjev in se srečal z najnovejšim "čudom tehnike". Število ostrih posnetkov se je nenadoma močno povečalo, prav tako pa tudi delo z brisanjem odvečnih slik. Kljub skoraj stotim potopom z D800 bi še vedno težko rekel, da njegov AF sistem že popolnoma obvladam. Sistem je izredno kompleksen in nudi številne možnosti, tako da je zelo težko ugotoviti katera od teh možnosti je zares najboljša za posamezne situacije v podvodni fotografiji.

Če bi pod vodo pred tem fotografiral z D3, bi se morda hitreje privadil na novi AF sistem. Pri prehodu iz D2X pa sem moral v glavi pošteno zamenjati svojo fotografsko filozofijo. Pri D2X sem večinoma ostril v AF-S (single servo) načinu. Tega sem uporabljal za večino širokokotnih in statičnih makro posnetkov in celo za ribe, s tem da sem stalno s pritiskanjem na sprožilec do polovice korigiral fokus.

Z D800 ta tehnika odpade. Na samo da postane na 36 MP senzorju nezanesljiva, ampak tudi nepotrebna. AF-C (continous servo) način je namreč izredno izpopolnjen (vsaj glede na D2X) in deluje odlično tudi v zelo slabih svetlobnih razmerah in na kratke razdalje. Tu pa moram pripomniti, da sem v "Custom settings" v obeh načinih avtofokusa nastavil na "Focus priority", tako da kamera sproži samo takrat, ko je slika ostra.

AF-S način je pri D800 drugačen, kot je bil pri D2X in tudi D3. V tem načinu imamo samo dve možnosti - ostrenje na le en, od fotografa izbran senzor ali avtomatsko ostrenje, kjer kamera sama glede na svoje prioriteti določi najprimernejši senzor. Fotograf tu nima nobene kontrole in po mojem je ta način primeren le za širokokotne posnetke, kjer imamo veliko globinsko ostrino. Ni namreč nujno, da kamera ostri na najbližji objekt v sliki, lahko se zgodi, da je to tudi najsvetlejši ali najkontrastnejši. K sreči pa nam pokaže v iskalu, kateri senzor je aktiven. AF-S uporabljam skoraj izključno za širokokotno fotografijo. Le redko ga uporabljam tudi v makro fotografiji (kadar gre za statičen makro objekt, sam pa lahko zaradi konfiguracije terena ležim na pesku).

AF-C je z D800 glavni način uporabe avtofokusa v podvodni fotografiji. Vprašanje pa se pojavi, kateri od kar šestih možnih načinov je najbolj primeren za dano situacijo (1-, 9-, 21- in "51-Point dinamic area", "Auto area" ter "3D-tracking").

Kadar slikam statičen makro in želim ostrino v točno določeni točki (npr. oko), vendar nimam dobre opore (npr. kadar moram lebdeti v vodi, da ne poškodujem organizmov na morskem dnu), se odločim za ostrenje na en AF senzor, ki ga določim z večnamenskim izbirnikom na zadnji strani kamere. AF-C način je pri D800 tako natančen, da kompenzira tudi tresenje roke in (skoraj) vedno zagotovi oster posnetek. Včasih, kadar ostrina ni tako kritična (npr. kadar je oko večje), se odločim tudi za skupino devetih AF senzorjev.

Največji izziv za avtofokus v podvodni fotografiji pa so majhne ribice, ki povsem nepredvidljivo plavajo v vse smeri (še posebej v slabih svetlobnih razmerah). Zdi se mi (nisem pa čisto prepričan...), da to nalogo najbolje opravi "3D-tracking", kljub temu da ta način upošteva tudi barvo, pod vodo pa se nahajamo v monokromatičnem modrem okolju.

 
 

Klovnček na zgornji sliki (60/2,8, f/16, 1/250, ISO 100) je izredno nemirna ribica, ki zelo nepredvidljivo in naključno plava nad svojo anemono. Če uporabimo AF-S v kombinaciji s "3D-tracking", se AF senzorji dobesedno prilepijo nanj in dobimo neverjetno visok odstotek ostrih slik. Tehnično gledano so ostre prav vse slike, vendar ne vse na pravem mestu (oko). Prav fascinantno je gledati v iskalu kako kamera sama izbira najprimernejši senzor in ostri nanj.

 
 

Pontohijev konjiček iz Indonezije, velik komaj okoli 10 mm, ni praktično niti eno sekundo pri miru, zato predstavlja enega od tehnično najbolj zahtevnih motivov v podvodni makro fotografiji (105/2,8, f/18, 1/250, ISO 100, DX izrez). Konjiček na sliki me je pošteno izmučil in kljub vrhunskemu AF sistemu je kar nekaj časa trajalo, da sem uspel narediti nekaj tehnično uspešnih fotografij. Ker je motiv zelo majhen in nemiren, sem uporabil "9-point dinamic area" način.

AF sistem Nikona D800 je zelo natančen. Če imamo v osebnih nastavitvah izbrano "Focus priority", bo kamera sprožila zares samo takrat, ko je motiv popolnoma oster. Ko sistema še nisem poznal dovolj, sem bil v začetku kar malo razočaran, ker kamera ni in ni hotela izostriti, kadar sem fotografiral z "mokro" predlečo dioptrije +10 (to je predleča, ki jo pod vodo natikamo pred objektiv z zunanje strani ohišja). Ko je kamera končno izostrila in sem na računalniku analiziral slike, sem ugotovil, da nikjer v sliki nimam popolne ostrine. Vzrok je namreč v predleči, ki za 36 MP senzor enostavno ni dovolj ostra! Ker kamera ni nikjer videla ostrine, ni hotela sprožiti... Slike s predlečo dioptrije +5 so ostrejše, zato tudi D800 z njimi veliko uspešneje ostri.

Takrat sem tudi spoznal, da D800 odlično ostri s 105mm f/2,8 makro objektivom v kombinaciji s TC14E telekonverterjem (kar z D2X ni šlo ravno najbolje...). Tako so zaradi večje ostrine slik  telekonverterji zamenjali predleče, kar je po svoje škoda zaradi večje praktičnosti "mokrih" predleč (lahko jih nataknemo in snamemo pod vodo, medtem ko moramo imeti telekonverter cel potop na objektivu).

V D2X časih sem raje uporabljal Sigmo 150mm f/2,8, kot Nikon 105mm f/2,8. Vzrok je bil predvsem v počasnejšem avtofokusu Sigme, ki ga je D2X blizu 1:1 območja kar dobro obvladal. Avtofokus z Nikonovo stopetko je bil blizu 1:1 območja zelo nezanesljiv in objektiv je pogosto "lovil". Z D800 je situacija popolnoma drugačna. "Polžje" počasno Sigmo zdaj redkeje uporabljam, Nikonova stopetka pa odlično in zanesljivo deluje tudi okoli 1:1 območja. Zaradi svoje hitrosti je odličen "ribji" objektiv.

Zaradi zmožnosti ostrenja do f/8, ostri D800 zelo dobro tudi z 1,4X telekonverterjem. Na potovanju nisem imel imel s seboj 2X telekonverterja, vendar sem kasneje doma ugotovil, da ta kombinacija ostri okoli neskončno dobro, okoli 1:1 pa odpove. Pred nedavnim sem kupil še TC17E, ki je po mojih testih nekje v sredini med TC14E in TC20E - tako po ostrini, kot po zanesljivosti avtofokusa. Z njim še nisem fotografiral pod vodo.

Ko sem se dodobra spoznal z lastnostmi avtofokusa Nikona D800, sem snel s svojih makro objektivov vse zobnike za ročno ostrenje, ki sem jih imel montirane za vsak slučaj, kadar bi avtofokus odpovedal. Pri D2X tudi je včasih odpovedal, pri D800 skoraj nikoli. Napisal sem "skoraj" - tudi D800 včasih odpove, samo v takih situacijah ti ročno ostrenje čisto nič ne pomaga, kajti na 36 MP senzorju so vsi ročno ostreni posnetki okoli 1:1 razmerja popolnoma neostri!.

Za nazadnje pa naj omenim še eno odliko AF sistema Nikona D800 - njegovo sposobnost za ostrenje v slabih svetlobnih pogojih. Tu je Nikon zares napravil velik korak naprej v primerjavi z D2X (in morda tudi D3). Kot primer se vrnimo k UV fluorescenčni fotografiji.
 
 

Ko je nastala zgornja slika (16-35/4, 30mm, f/11, 1/250, ISO 3200), je bilo zaradi zelo šibke fluorescenčne svetlobe tako temno, da v iskalu praktično nisem videl objekta in sem moral na slepo kadrirati! Avtofokus je res nekaj čas lovil, morda sekundo, morda dve, včasih celo deset sekund, a nazadnje je le izostril in kamera je zabeležila popolnoma ostro sliko! Tu moram morda pojasniti še to, da je slika osvetljena z relativno močno svetlobo bliskavic, kamera pa je ostrila pri zelo šibki svetlobi pilotnih luči.

 
Sonce
 

Sončni kolobar je morda najbolj šibka točka digitalne podvodne fotografije, vsaj za starejše podvodne fotografe, ki se dobro spomnimo kako lepo ga je beležil film. Medtem ko je film zabeležil prehode iz bele preko svetlo modre v temno modro barvo, pa večina digitalnih senzorjev (če ne kar vsi) zabeleži ta prehod z nenaravnim cian obročem okoli sončeve beline. Novejše kamere z večjim dinamičnim razponom ta prehod zabeležijo lepše, vendar še vedno ne tako lepo, kot "dobri stari" film.

Intenziteta cian kolobarja je odvisna od več faktorjev. Na prvem mestu je kvaliteta vode. Bolj ko je voda zelenkasta, manj intenziven je kolobar in lepša ko je modrina, grši je cian kolobar. To pa lahko dokaj dobro kontroliramo z barvno temperaturo v nastavitvah izravnave beline. Nižje ko nastavimo barvno temperaturo (npr. na 4000 K), lepša je modrina vode, vendar grši in bolj intenziven cian kolobar okoli sonca. Pri višjih nastavitvah (npr. 6000 K) je voda manj privlačne modrine, vendar je cian kolobar manj opazen.

Prav tako je cian kolobar manj izražen, če sliko podeksponiramo. Sonce se tako veliko lepše izriše, vendar so ostali deli slike (ki niso osvetljeni z bliskavico) žal pretemni.

Cian kolobar nastane na digitalnih senzorjih zato, ker močna svetloba okoli sonca spravi poleg modrih tudi zelene piksle v nasičeno stanje (medtem ko rdečih ne), rezultat modre in zelene pa je cian. Večji ko je dinamični razpon digitalnega senzorja, manj zelenih pikslov je nasičenih, zato je tudi cian obroč manj izražen. Nikon D800 ima zelo velik dinamični razpon glede na ostale digitalne kamere današnjega časa, zato bi pričakovali, da bo pojav cian obroča okoli sonca minimalen.

Kako torej D800 zabeleži sonce v praksi? Na svojih potovanjih po Egiptu in Indoneziji žal nisem imel priložnosti, da bi ga primerjal s svojim starim D2X. Meni se je na splošno zdelo da je boljše, ne pa "revolucionarno" boljše.

Šele po vrnitvi v Slovenijo sem imel priložnost primerjalnega testa in sicer z Nikonom D200, ki ima senzor iste generacije kot D2X. Žal pa je Slovensko morje zelenkasto, zato je problem cian obroča manj izražen. Izzval sem ga tako, da sem barvno temperaturo nastavil na nizko vrednost.

Obe kameri sem nastavil na popolnoma enake parametre, uporabil sem celo enako kupolo (Seacam Fisheyeport) in enak objektiv (Nikon 10,5mm f/2,8). Nastavitve so bile f/16, 1/250, ISO 200, WB 4000K. Fotografiral sem istočasno, ker sem imel obe kameri pri sebi v vodi. Slike (RAW datoteke) sem nato razvil v programu Lightroom 4 tako kot sem slikal (4000K), pri nižji (2500K) in višji vrednosti (5000K) barvne temperature.

 
 
 
 

Vidimo, da razlika je, žal pa ni tako velika, kot bi si človek želel. Cian barvo opazimo tudi pri D800 (predvsem pri 2500K), vendar so prehodi bistveno lepši (manj ostri), kot pri D200.

Na spodnji seriji slik so 100% izrezi sonca. Na slikah so izrezi slik iz D800, pri potegu z miško pa se prikaže izrez slike iz D200.

 
 
 
 

Za konec, da bodo mlajši bralci, ki niso nikoli pod vodo fotografirali s filmom, razumeli kaj sem hotel reči (oziroma zakaj moje nezadovoljstvo), še filmski posnetek z Rdečega morja iz leta 1999... Rdeče morje je (vsaj takrat bilo) zelo čisto in modro, zato bi bil cian kolobar z digitalnim senzorjem še bolj izražen. Velika zrnatost filma (kljub nizki občutljivosti) in majhna ostrina v primerjavi z digitalnim senzorjem pa je druga zgodba...

 
 
 
Baterija
 

Ko sem popolnoma novi D800 "laboratorijsko" testiral v svojem stanovanju, me je obšla bojazen, da bo življenjska doba baterije prekratka in da jo bom moral pogosto menjavati, kar pa pomeni odpiranje podvodnega ohišja, včasih v zelo neugodnih okoliščinah (v valovih, ki škropijo na majhen čoln...). Moja bojazen je bila k sreči odveč. Baterija EN-EL15 ima ravno pravšnjo kapaciteto, da zdrži štiri dolge in zahtevne potope, pri katerih sem moral po vsakem potopu zamenjati baterije svojih podvodnih bliskavic. Zato sem lahko imel kamero ves dan varno zaprto v podvodnem ohišju in sem baterijo menjaval šele zvečer v hotelski sobi.

 
Velikost datotek...
 

...je problem. In to ne majhen. To sem videl šele ko sem se vrnil domov s potovanj in prinesel s seboj nekje tisoč tehnično in kompozicijsko uspešnih posnetkov (v RAW formatu). Tipična 16 bitna RAW datoteka slike v FX formatu, komprimirana brez izgub je velika okoli 38 do 42 MB, medtem ko je JPG datoteka v največji kvaliteti okoli 15 do 25 MB.

Ko sem D800 kupil, sem mislil, da bom makro vedno fotografiral v FX formatu in nato doma v računalniku obrezoval do želene kompozicije. Danes tega ne počnem več. Obrezujemo namreč lahko samo JPG slike, medtem ko NEF slike ostanejo nespremenjene in vsaka nam zasede okoli 40 MB prostora na disku. Zato zdaj vedno, kadar se objektu ne morem dovolj približati ali ga povečati, preklopim na DX izrez (15 do 18 MB v NEF formatu) in tako že iz vode prinesem manjše datoteke.

 
Sklepna misel
 

Kljub nekaterim šibkostim, med katerimi je najbolj opazen še vedno ne dovolj dobro rešen problem cian kolobarja okoli sonca, je Nikon D800 v času tega pisanja tudi v praksi (ne samo na papirju) najboljša kamera za podvodno fotografijo (vsaj iz hiše Nikon).

Ogromna resolucija nam omogoča veliko možnosti obrezovanja v makro fotografiji in možnost uporabe 15 MP DX izreza, s katerim lahko dosegamo ostrejše slike v vogalih kadar fotografiramo s kupolami.

Kljub visoki resoluciji so njegove ISO lastnosti več kot dovolj dobre za večino nalog v podvodni fotografiji (modro ozadje v makro fotografiji, globoke razbitine, UV fluorescenčna fotografija).

Njegova največja odlika, vsaj zame, pa je avtofokus, kjer sem mi zdi da sem naredil največji kvalitetni preskok pri prehodu z D2X.