Test naprave za selektivno osvetljevanje v podvodni fotografiji (NSO)
(julij 2011)
 

Leta 2010 nas je kanadski podvodni fotograf Keri Wilk presenetil s serijo fenomenalnih podvodnih makro posnetkov, kjer so bili osvetljeni le glavni objekti, vse ostalo na sliki pa je bilo v temi. Kasneje je v obsežnem članku natančno razkril njegov način dela.
Keri je na svojih bliskavicah uporabljal posebne, doma narejene "lijake", podobne kot v običajni studijski fotografiji. Delo z njimi pa je, kot Keri sam prizna, zelo zahtevno in primerno predvsem za neplašne objekte, ki ne bežijo. Z lijakom se namreč moramo objektu močno približati, sicer se svetloba razprši in efekt se izniči. Kasneje so nekateri fotografi pričeli uporabljati optična vlakna, s katerimi so nekoliko lažje "pripeljali" svetlobo do glavnega objekta:
http://wetpixel.com/i.php/full/fiber-optic-snoot-system-for-underwater-strobes/
http://wetpixel.com/i.php/full/reefnet-plans-to-release-fiber-optic-snoot/

Glavne pomanjkljivosti klasičnih lijakov in sistemov z optičnimi vlakni so torej:

  • Napravo moramo močno približati objektu, zato ga lahko prestrašimo.
  • Svetloba se takoj po izstopu iz naprave razprši, ker ni usmerjena.
  • Svetlobne izgube so precejšnje.
  • Kadar uporabljamo lijake na bliskavicah s centralno pilotno lučjo in koncentrično bliskovno cevjo (konfiguracija večine podvodnih širokokotnih bliskavic!) se večkrat pojavi problem, da nam blisk osvetli drugo območje kot pilotna luč, zato je kadriranje zelo zahtevno.
 
 

Nekaj mesecev po objavi Kerijevih "spot makro" posnetkov pa mi je takrat komaj dvajsetletni slovenski podvodni fotograf Oskar Marko Musić razkril neverjetno idejo kako bi lahko v podvodni fotografiji selektivno osvetljevali iz velike razdalje in s tem ne bi plašili objektov. Zaupal mi je tudi, da je vložil patentno prijavo (patent pending) na urad za intelektualno lastnino hkrati pa mi je velikodušno dovolil, da sem lahko podoben izdelek po njegovi ideji razvijal tudi sam. Oskar je izdelek, ki uradno nosi ime "naprava za selektivno osvetljevanje v podvodni fotografiji" (NSO) razvijal na svoji Seacam bliskavici 250 Digital, jaz pa na svoji Seacam 150 Digital.
Oba izdelka, po zasnovi enaka, po tehnični izvedbi pa nekoliko različna, sta ugledala luč sveta približno istočasno - konec oktobra 2010. Takrat sva z NSO izvedla prve teste v morju. NSO se je dobro obnesla, vendar je tudi pokazala nekaj "otroških" težav, ki jih je bilo treba odpraviti. Naprava je vsekakor obljubljala, da bo ves trud in velik finančni vložek za njen razvoj poplačan.

Ko so bile zadnje optimizacije na NSO gotove, me je Oskar prosil, da bi jo uradno testiral in rezultate objavil na internetu. Prošnji sem se seveda z veseljem odzval. Takrat sem imel že kar nekaj izkušenj s svojo NSO, tako da sem se hitro znašel tudi z njegovo.
 
 

NSO v bistvu sestavljajo tri enote. Prva enota, ki je pritrjena direktno na bliskavico, je svetlobni kolektor. Njegova naloga je da zbere svetlobo na majhno okroglo matirano površino čim bolj enakomerno. Pomembno je, da pilotna luč in krožna bliskovna cev enakomerno osvetlita matirano površino in to s čim manjšimi svetlobnimi izgubami. S to enoto je bilo največ težav, kajti svetlobo podvodnih bliskavic, ki jo sevajo v velikem kotu, je potrebno ponovno zbrati skupaj in skoncentrirati na majhno površino. Ravno v tej enoti je tudi največja razlika med mojo in Oskarjevo NSO. Moj kolektor bazira na osnovi prisekanega stožca iz pleksi stekla in zbira svetlobo po principu totalnega odboja znotraj stožca. Tako rešitev je imel v začetku tudi Oskar, vendar jo je zamenjal z visoko odbojnim, belim premazom, ki bolje odbija svetlobo in jo enakomerno razprši po difuzorju, hkrati pa zmanjša težo in velikost naprave.

Druga enota je nekakšna zaslonka, s katero ne določamo svetlosti, ampak premer svetlobnega lika.
Bistvo izuma pa je tretja enota - objektiv - s katerim projiciramo svetlobni lik na večjo razdaljo. Oba NSO imata izmenljive objektive (70 in 100 mm) s katerimi projiciramo svetlobo različno daleč.

 
 

Oskarjev NSO ima največji premer matirane površine 44 mm, s priloženimi zaslonkami pa ga lahko zmanjšamo na 25 in 10 mm. Manjših osvetljenih površin, kot so premeri zaslonk, z NSO ne moremo doseči. Ker gre za projekcijo svetlobe, dobimo najmanjši in najsvetlejši svetlobni krog, z najbolj ostrimi prehodi takrat, kadar je predmet osvetljevanja v fokusu objektiva NSO. Objektiva sta fiksna in montirana tako, da projicirata osvetljeno matirano površino v razmerju 1:1. Zračna delovna razdalja 70 mm objektiva je 125 mm, 100 mm objektiva pa 185 mm. V vodi je seveda ta razdalja za 33% daljša (torej 166 oziroma 246 mm). Z drugimi besedami to pomeni: če imamo skrajni rob 100 mm objektiva NSO oddaljen od objekta 185 mm (v zraku!), bo objekt osvetljen s svetlobnim krogom, ki je po premeru enak premeru zaslonke, ki smo jo uporabili. V kolikor se bomo z NSO oddaljevali od objekta, se bo krog večal, svetlost bo padala, meja med osvetljeno ne neosvetljeno površino pa bo čedalje mehkejša. Če razdaljo zmanjšujemo, se svetlobni krog tudi povečuje, vendar to dejanje odsvetujemo. Osvetljenost objekta namreč preneha biti enakomerna in v sredini se pojavi temnejše območje (zaradi projekcije krožne bliskovne cevi!).

V zvezi s tem lahko vpeljemo dva pojma:

  • Delovna razdalja: to je razdalja med skrajnim robom NSO in fokusno ravnino, kjer dobimo najmanjši in najsvetlejši svetlobni lik z najostrejšimi robovi. Uporaba NSO na manjši razdalji od delovne ni priporočljiva zaradi neenakomerne osvetlitve.
  • Uporabno območje: to je razdalja od fokusne ravnine in dalje, do koder menimo, da je osvetlitev še dovolj močna glede na naše zahteve. Z oddaljevanjem od fokusne ravnine se svetlobni lik povečuje, robovi se mehčajo, osvetlitev pa pada s kvadratom razdalje.

Glede na to, da z NSO projiciramo svetlobni lik na objekt, ni nujno, da mora ta lik biti ravno krog! Oskar za svoj NSO ponuja tudi tri kvadrate s stranicami 10, 20 in 30 mm, lahko pa po želji in naročilu izdela kakršenkoli poljuben lik, okoli katerega lahko orišemo krog premera 44mm.

 
 
 

Vsaj v teoriji ima NSO številne prednosti pred navadnimi lijaki in sistemi z optičnimi vlakni. Te so:

  • Osvetljujemo precej od daleč in s tem ne preplašimo objekta.
  • Zaradi velike oddaljenosti NSO od objekta, lahko to tehniko uporabljamo tudi pri ambientalni fotografiji s širokokotnimi objektivi in kupolami.
  • Svetloba je usmerjena in se z razdaljo zelo malo razpršuje.
  • Svetlobne izgube so manjše, kot pri lijakih.
  • Bliskavica osvetli natančno isto površino, kot pilotna luč.
  • Osvetljujemo lahko s poljubnim vzorcem, ne samo s krogom.

Bistvo testa pa je seveda praktičen preskus v vodi in ne naštevanje teoretičnih dejstev. Oskarjev NSO sem uporabljal na Seacam 250 Digital bliskavici (ker je bil prototip razvit zanjo), fotografiral pa sem s svojim Nikonom D2x v Seacam ohišju in objektivoma Sigma 150mm f/2,8 makro in Tokina 10-17mm f/3,5-4,5 fisheye v kombinaciji z malo kupolo.
NSO je po dolžini v rangu sicer precej velike Seacam 250 bliskavice (200 mm s 70 mm objektivom in 260 mm s 100 mm objektivom), vendar je pod vodo skoraj nevtralna in dobro balansirana. Kadar fotograf dela sam, je priporočljivo uporabiti daljše roke z več členki, tako da imamo več manevrskega prostora pri usmerjanju NSO. Sam sem uporabljal iste roke, kot jih pri ambientalni fotografiji s fisheye objektivom.

Keri v svojem članku navaja, da je delal z bliskavicami na trinožnih stojalih (Gorillapod), ki jih je prožil z glavno bliskavico na ohišju preko eksternega "suženjskega" senzorja. Tako je imel več manevrske svobode za kadriranje. Sam pa sem ugotovil, da učinkoviteje delam, če imam bliskavico z NSO montirano na roki od bliskavice, kjer členki niso trdno zategnjeni, tako da lahko bliskavico na fino usmerjam z roko. V veliko pomoč pa je seveda potrpežljiv asistent (tvoj sopotapljač če ga uspeš prepričati...), ki drži bliskavico v rokah in jo usmerja po tvojih željah. Na testu sem deloma fotografiral sam, deloma pa mi je asistiral Oskar.
 
 
 

Pri delu z NSO se moramo zavedati, da ni pomembna samo smer, ampak tudi razdalja! Z razdaljo kontroliramo velikost svetlobnega lika, njegovo svetlost in ostrino robov. Tako moramo upravljati s številnimi parametri, kar zahteva določene izkušnje in obilo prakse.
Kadar sem fotografiral sam, sem usmeril kamero pravokotno na neko nevtralno površino (npr. peščeno dno) in izostril. Nato sem z roko usmerjal bliskavico z NSO toliko časa, da sem zagledal svetlobni lik na želenem položaju v sliki. Seveda sem moral objekt ves čas držati v fokusu. Če sem premikal kamero naprej in nazaj, se je svetlobni lik premikal iz želenega položaja. Ko je bila enkrat NSO usmerjena sem pričel "loviti" objekte v iskalu. Ko sem ga ujel in osvetlil s pilotno lučjo, je že bil avtomatsko v fokusu, ki sem ga predhodno nastavil. Z avtofokusom sem samo še naredil manjše korekcije in slikal. Največ dela je torej z usmerjanjem NSO, samo fotografiranje pa gre potem hitro. Seveda če nismo zadovoljni z izrezom, s premerom kroga ali s trdoto prehoda na meji svetloba - tema, moramo celoten zamuden proces usmerjanja NSO ponoviti.
Če se optična os NSO nahaja blizu optične osi objektiva je naša osvetlitev lep krog. To je primerna tehnika predvsem kadar fotografiramo bolj dvodimenzionalne objekte, npr oko ribe. Kadar fotografiramo tridimenzionalne objekte, npr. gole polže ali rakce, usmerjamo NSO bolj z vrha. Na sliki dobimo bolj eliptično osvetljenost.

Za uspešno delo z NSO je nujno potrebna močna pilotna luč. LED pilotne luči, vgrajene v moderne podvodne bliskavice običajno zadostujejo v večini primerov, problem se pojavi le v plitvi vodi v sončnem vremenu, ko je ambientalna svetloba premočna da bi lahko dobro videli svetlobni lik. Tudi tu si lahko nekoliko pomagamo z izkušnjami - svetlobni lik, čeprav nič svetlejši od okolice, lahko opazimo kot liso v toplejšem barvnem tonu. Lahko bi rekel, da je to glavna pomanjkljivost NSO pred običajnimi lijaki in optičnimi vlakni, ker jih pripeljemo čisto do objekta. NSO je namreč skonstruiran tako, da ga lahko uspešno uporabljamo samo na prej navedenih delovnih razdaljah (ko je svetlobni lik v fokusu)  ali dlje od njih, ne pa tudi bližje zaradi neenakomerne osvetlitve.

Preveril sem tudi svetlobne izgube NSO in vesel ugotovil, da so resnično zelo majhne. Oba objektiva imata premer (edine) leče 50 mm, torej bi lahko rekli da imamo 70mm f/1,4 in 100mm f/2 objektiva. S 100 mm objektivom (torej svetlobno šibkejšim) sem osvetlil objekt (rakca samotarca) s takimi parametri, da sem dobil optimalno osvetlitev (ISO 100, f/11, Seaflash 250 na 50% moči). Nato sem NSO odstranil in iz enake razdalje z enakimi parametri ponovil posnetek. Slika je bila seveda preeksponirana, vendar sem ocenil da največ za eno do dve vrednosti. S 70 mm objektivom bi bile svetlobne izgube še za eno zaslonko manjše!
 
 
NSO tudi odlično deluje s fisheye objektivi. Delovna razdalja osvetljevanja je dovolj velika, da lahko napravo skrijemo za zorni kot objektiva in točkovno osvetljujemo objekte v prednjem planu. Pri širokokotni fotografiji je vseeno priporočljiva uporaba male kupole, da imamo več svobode pri pozicioniranju NSO.
 
 
 
 
 
Na splošno lahko rečem, da sem dobil z Oskarjevo NSO zelo pozitivne izkušnje. Vse na začetku naštete prednosti NSO pred klasičnimi lijaki in optičnimi vlakni so se tudi v praksi izkazale za resnične. NSO priporočam vsem naprednim podvodnim fotografom, ki jih zanimajo kreativne tehnike osvetljevanja. Še enkrat poudarjam, da je NSO primeren samo za izkušene fotografe in v nobenem primeru za začetnike. Delo z njim nikakor ni enostavno in fotografu ne olepša življenja ampak mu ga kvečjemu oteži. Odločno pa NSO pripomore k izgledu naših izdelkov, kar pa je bistveno.
 
 
Trd in mehak prehod svetlobnega lika

 

 
Posnetek očesa glavača je bil narejen podnevi. Brez NSO bi tak posnetek lahko naredili samo ponoči.   Glavač je lebdel komaj 10 cm nad svetlim peskom.
 
 
 
 
 
 

NSO je trenutno na voljo za Seacamove 250 in 150 bliskavice, vendar bo kmalu na voljo tudi za večino popularnih podvodnih bliskavic Sea&Sea, Subtronic, Ikelite... V primeru, da bliskavice ne bo v bazi, pa bo v sodelovanju s kupcem možno izdelati primeren adapter tudi zanjo.

NSO je velik in kompleksen pripomoček v podvodni fotografiji, zato se samo po sebi razume da je tudi njegova cena precej višja od cene običajnih lijakov. Končna maloprodajna cena izdelka v času pisanja tega testa še ni izračunana.

NSO je možno naročiti preko spletne strani Retra Underwater Technology.
Za vse nadaljnje informacije kontaktirajte direktno z Oskarjem.
 
Avtor testa Borut Furlan (levo) in izumitelj NSO Oskar Marko Musić (desno)