Podvodna fotografija v Sloveniji
 
 

Rojstvo slovenske podvodne fotografije

 
 

Natančno 45 let po tem, ko je Francoz Louis Boutan, profesor zoologije pri francoski morski raziskovalni postaji Arago, leta 1893 napravil svoje prve uspešne podvodne fotografije z ogromno kamero na plošče, zaprto v velikem bakrenem sodu, ki je tehtal kar 200 kg, se je rodila tudi slovenska podvodna fotografija (1938).

To se je zgodilo skupinici navdušenih študentov naravoslovcev - "Račanov" (Ivan in Dušan Kuščer, Drago Leskovšek, Marko Zalokar, vsi bodoči univerzitetni profesorji), ki so leto pred tem (1937) kot prvi Slovenci (in takratni Jugoslovani) v zalivu Rača pri vasici Sveti Juraj pod Velebitom prvič pogledali pod morsko gladino z doma izdelano potapljaško opremo. Oprema je bila sestavljena iz okorne čelade (zamisel zanjo so dobili v knjigi W. Beebeja "Beneath the Tropic Seas"), dolge (in v začetku pretanke) cevi za zrak in ročne pumpe, s katero je kolega na splavu tlačil zrak v čelado potapljaču v vodi. Dve leti kasneje so čelado zamenjali z doma narejeno masko iz avtomobilske zračnice, zrak pa so si tlačili po cevi direktno v usta.

"Račani" leta 1938 (foto: arhiv Marjana Richterja)
   
Skupinica študentov si je že po prvem letu potapljanja zaželela, da bi iz morja prinesli še kaj več, kot samo spomine in nekaj živali za v formalin, predvsem pa so hoteli lepote podmorskega sveta predstaviti širšim ljudskim množicam. Podvodna fotografija bi bila edini pravi odgovor in že leta 1938  so uresničili svoje sanje (istega leta je tudi Hans Hass napravil prve podvodne posnetke v Jadranu).

Potapljaški splav "Račanov"
(foto: arhiv Marjana Richterja)

Dnevnik "Račanov" (foto: Ciril Mlinar - Cic)
 
Poveznik - prvo slovensko podvodno ohišje
 
   

Svoj cilj - podvodno fotografiranje so "Račani" dosegli s pomočjo preprostega doma narejenega ohišja - poveznika. To je bila od spodaj odprta posoda iz pocinkane pločevine velikosti 7 x 12 x 25 cm. Vanj so vstavili maloslikovno fotografsko kamero Tenax tako, da je zasedla zgornjo tretjino, kjer je bilo v eno od sten vgrajeno stekleno okence, narejeno iz brušenega stekla s premerom 6 cm. Kamera je bila tudi zavita v polivinil, da je bila dodatno zaščitena pred kapljicami morske vode. Na spodnji strani je imel poveznik dve 25 cm dolgi nogi, na katerih je bila pritrjena kilogramska kovinska plošča, tako da je cel sistem tehtal okoli dva kilograma. Na vrhu je poveznik imel še zložljiv vizir iz žic, s pomočjo katerega je lahko fotograf približno kadriral. Celotna naprava, če je bila v celoti napolnjena z zrakom, je imela rahlo negativno plovnost in je zaradi težke plošče lahko celo samostojno stala na ravnih tleh. Na spodnji strani poveznika je bila z gumijasto vrvico obešena še 30 cm dolga palčka, s katero je fotograf upravljal s kamero. Poleg tega je bil na kameri privit tudi žični sprožilec, ki ga je bilo potrebno redno spirati s sladko vodo in mazati z mastjo, saj ga je fotograf prijemal z mokro roko.

Potapljaška čelada "Račanov" in poveznik danes
(foto: Ciril Mlinar - Cic)

 
Poveznik
(foto: arhiv Marjana Richterja)
 

Pri spuščanju v globino je moral fotograf sproti vpihovati zrak skozi spodnjo odprtino, da je s tem preprečil dvigovanje gladine zaradi naraščajočega zunanjega tlaka. Kljub svoji primitivni konstrukciji niso imeli z njim nobene nesreče. Tako so z njegovo pomočjo uspešno poslikali prve črno-bele filme, že naslednje leto, 1939, pa tudi barvne.

Nihče od njih se ne spomni točno kdo med njimi je posnel prve fotografije, vendar pravijo, da to sploh ni pomembno, saj niso tekmovali med seboj, delovali so kot enotna skupina. Po zapiskih iz njihovega dnevnika bi se dalo sklepati, da je to bil Drago Leskovšek, prvo sliko, ki je bila objavljena v časopisu jutro (1938) pa je posnel Marko Zalokar.

 
Zaprta ohišja
 
     
Zaprto ohišje Marjana Richterja za kamero
Kodak Retina 1a
Ena prvih slovenskih podvodnih fotografij
(foto: arhiv Marjana Richterja)
 
Načrt zaprtega ohišja Marjana Richterja
za kamero Kodak Retina 1a
 

Kljub dobrim izkušnjam s poveznikom sta se brata Kuščer lotila novega projekta in Dušan je leta 1952 izdelal prvo vodotesno ohišje za fotografsko kamero Zeiss Ikon formata 24 x 24 mm, s katerim je istega leta uspešno posnel prve barvne diapozitive. Ohišje je bilo izdelano iz zvarjenih 2 mm debelih medeninastih plošč. Glavni pokrov, iz nekoliko debelejšega materiala, je zatesnjevalo gumijasto tesnilo, vsa vodila, narejena iz gladkih osi, pa so bila zatesnjena z namazanim predivom po principu vodovodne pipe. Steklena šipa, skozi katero so fotografirali, je bila prav tako zatesnjena z gumijastim tesnilom. Ohišje je imelo še dodatni varnostni mehanizem - imelo je vgrajen biciklistični ventilček, skozi katerega so s tlačilko za kolo napihnili toliko zraka, da je bil tlak v ohišju večji od največjega zunanjega, kamor so se nameravali potopiti. S tem so izključili vsako možnost, da bi voda prodrla v ohišje.

Kasneje, leta 1956 je Marjan Richter, učenec bratov Kuščer in ena od ključnih oseb v razvoju slovenske podvodne fotografije in filma, izdelal svoje podvodno ohišje za kamero Kodak Retina 1a. Z njo je snemal barvne diapozitive, ki jih je objavljal v tisku in prikazoval na svojih številnih predavanjih. Leta 1960 je imel v Piranu svojo prvo samostojno razstavo podvodnih fotografij, ki je bila hkrati tudi prva tovrstna razstava v Sloveniji.

 

Prvi podvodni filmi

 
   

Vzporedno z razvojem zaprtega ohišja za fotografsko kamero je skupina bratov Kuščer razvijala tudi ohišje za filmsko kamero. Leta 1952 si je Ivan Kuščer od Ministrstva za kulturo in prosveto izposodil 16 mm filmsko kamero in precej filma. Tudi ohišje za kamero je bilo izdelano iz medeninaste pločevine. Nameravali so posneti film z naslovom "Sprehodi pod morjem", vlogo podvodnega snemalca pa so namenili mlademu Marjanu Richterju. Da bi lahko posneli čim več različnega materiala, je Ivan Kuščer celo nekoliko predelal objektiv kamere, tako da mu je povečal izteg in s tem omogočil ostrenje tudi na bližnje predmete. Snemanje s filmsko kamero je bilo precej težavno, najtežje pa je bilo vsakih 25 sekund snemanja ponovno naviti vzmet, ki je poganjala kamero.

Že istega leta so posneli dobro polovico filma, vendar so doma naleteli na težave, ker v celi Ljubljani niso našli ustreznega laboratorija, da bi ga lahko razvili. Problem je rešil Marjan tako, da je ob pomoči Fotokino zveze pri Ljudski tehniki filme razvil sam.

Salpe - prizor iz filma Mileta DeGlerije (1952)
(iz arhiva Marjana Richterja)
 
Prizor iz filma Marjana Richterja
"Sprehodi pod morjem" (1952)
(iz arhiva Marjana Richterja)
 

Istega leta se je podvodnega filma neodvisno lotila še ena skupina, ki jo je vodil Mile DeGlerija. Hotela je posneti film o podvodnem ribolovu.

Naslednje leto (1953) pa se je pripetila nesreča: morska voda je vdrla v ohišje,  zalila Marjanovo filmsko kamero in jo povsem uničila. Tako se je nedokončani projekt "Sprehodi pod morjem" žalostno zaključil. Tudi skupini Mileta DeGlerije je spodletelo in gledalci so morali na prvi slovenski podvodni film počakati še nekaj let.

 
Podvodna televizija
 

Kasneje, ko se je porajala slovenska televizija, je Marjan Richter posnel veliko 16 mm filmskega materiala, ki je bil prikazan v seriji podvodnih oddaj, z njim pa so opremili tudi nekatere slovenske filme.

Leta 1958 je bilo ustanovljeno Društvo za znanstveno raziskovanje morja in podvodno tehniko (eden od predhodnikov današnjega DRM-ja, najstarejšega potapljaškega društva v Sloveniji). V njegovem okviru je delovala tudi skupina inženirjev iz Industrije za elektroveze v Ljubljani (Stojan Flajs, Vlado Jezovšek, Martin Sever, Jože Štok in drugi), ki je razvila povsem doma izdelan sistem podvodne televizijske kamere. Sistem je bil preizkušen na potapljaški ekspediciji Bios v Kvarnerju in je brezhibno deloval. Žal pa je slabo vreme preprečilo nadaljnje snemanje, ekspedicija pa se ni nikoli več ponovila.

Dve leti kasneje (1960) pa je slovenska televizija (v takratni črno-beli tehniki) prvič prikazala podvodni dokumentarec Marjana Richterja, posnet na ekspediciji v Rdečem morju (material je bil posnet na barvnem filmu).

 

Prve zrcalno-refleksne fotografske kamere

 
   

Arkadij Popovič - Dadi, po Marjanu Richterju druga ključna oseba v razvoju slovenske podvodne fotografije, je kmalu po svojem potapljaškem izpitu v DRM-ju (1962) izdelal ohišje za filmsko kamero 2 x 8 mm, vendar je zaradi izredno visoke cene filmov ni dolgo uporabljal. Kmalu se je preusmeril v fotografijo in nabavil zrcalno-refleksno kamero Exa-1a. Brat mu je iz Nemčije poslal odlitek nekega ohišja, ki ga je dokončal in vanj vgradil Exo (1964), kot prvo zrcalno-refleksno fotografsko kamero namenjen za podvodno fotografijo pri nas (tudi Borut Furlan je svojo podvodno fotografsko kariero začel ravno z Exo, seveda veliko kasneje, leta 1979, ko je bila le-ta že močno zastarela).

Kasneje, je Dadi s pomočjo neke ruske knjige o podvodni optiki "odkril" Ivanov korektor, dvolečni optični sistem za korigiranje napak pri širokokotni podvodni fotografiji. Leči zanj so mu izbrusili v takratni ljubljanski Vegi (1967). To je bilo v času, ko so se danes tako popularne kupole v svetu šele uveljavljale.

Ohišje Arkadija Popoviča - Dadija za njegovo
zrcalno-refleksno kamero Pentacon-Six (format 6x6)
 
Arkadij Popovič - Dadi testira svoje
prvo ohišje za filmsko kamero
Piran, januar 1962

V tistih časih je veljalo prepričanje (ki je bilo takrat tudi utemeljeno zaradi takratnih grobozrnatih filmov), da so za tisk primerne le fotografije formata 6x6 in več, maloslikovni format pa je namenjen zgolj amaterjem. Dadi in njegov kolega Miro Žlajpah sta zato nabavila vsak svojo kamero Pentacon Six in zanju kot prva (in tudi edina!) Slovenca zgradila vsak svoje ohišje. Ohišji sta kasneje večkrat dograjevala in izpopolnjevala.

 

Razvoj podvodne fotografije v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih

 

V začetku šestdesetih let je bilo v Ljubljani ustanovljeno društvo za podvodno fotografijo in film, njegova ustanovitelja pa sta bila Fedor Kovačič in Bogo Eržen. Malo za tem se jima je pridružil še Zvone Kralj, ki je kasneje postal znani skrbnik piranskega akvarija. Člani društva so bili pri izdelavi svojih podvodnih sistemov izredno inovativni, saj so npr. v ohišje predelali celo kuhinjski ekonom lonec.

Društvo je delovalo samostojno le šest mesecev, ker se je na občem zboru 9. maja 1961 skupaj z že omenjenim Društvom za znanstveno raziskovanje morja in podvodno tehniko ter z Društvom za podvodni ribolov Neptun združilo v enotno Društvo za raziskovanje morja LR Slovenije (današnji DRM), fotografi pa so kasneje, po reorganizaciji novega društva (1968) delovali v okviru svoje sekcije za podvodno fotografijo in film. V tistem času so praktično vsi slovenski podvodni fotografi in snemalci delovali v okviru fotosekcije DRM.

V začetku, še pred ustanovitvijo sekcije, je Arkadij Popovič - Dadi v glavnem sam oral ledino na področju tehnike podvodne fotografije, Marjan Richter pa mu je bil takrat nedosegljiv vzornik, ki se je občasno pojavljal v klubu s svojimi predavanji o podvodnem svetu. Leta 1965 pa je v klub prišel Milan Orožen Adamič, ki je kasneje, s svojim umetniškim pogledom na fotografijo pripomogel k likovni plati slovenskih podvodnih fotografov. Postal je nekakšen idejni vodja in kmalu so ga poimenovali "profesor". V vrste sekcije je začelo prihajati čedalje več novincev. Leta 1968 se ji je pridružil Ciril Mlinar - Cic, kot najmlajši podvodni fotograf, leta 1973 Marjan Trobec, nato Janez Vidrih - Vani, Franc Brecelj, Zvone Kutin - Kut, Jože Hanc - Joc, Blaž Konec - Pinki in kasneje, konec sedemdesetih še drugi (Janez Bregar, Borut Furlan, Igor Mauser...).

     
Naslovnica prve slovenske knjige
o podvodnem svetu (1963),
ilustrirana s podvodnimi fotografijami.
Podvodni fotograf Arkadij Popovič - Dadi pred potopom v Triglavsko jezero Ledvička (1968).
(foto: Milan Orožen Adamič)
Naslovnica skripte o podvodni fotografiji, ki so jo uredili fotografi DRM (1976).
Slika na naslovnici:
Milan Orožen Adamič

V sedemdesetih letih je prišlo v DRM-ju do razcveta podvodne fotografije, predvsem v smislu tehnike. Delo sekcije je temeljilo izključno na samogradnjah. Skupina je bila po svojih sposobnostih zelo heterogena, vendar je delovala homogeno in drug drugega so s svojim znanjem dopolnjevali po načelu "skupaj zmoremo vse". Nekateri so predelali staro Hugyfotovo ohišje in vanj vgradili Praktico (Janez Vidrih - Vani), drugi so bili izjemno inovativni z originalnostjo svojih idej (Marjan Trobec je v svojem ohišju uporabil plastične zobnike Lego kock), tretji so si izdelali svoje ohišje celo iz lesa (Jože Hanc - Joc). Občasno je na sestanke fotosekcije zahajal tudi Jože Mušič - Muško, dolgoletni potapljač, ki je že leta 1959 napravil prve jamske fotografije za preplavanim sifonom. Potapljal se je s skafandrom z ročno pumpo, kopensko kamero Zorki pa je s seboj prinesel spravljeno kar pod obleko skafandra. Nekoliko kasneje se je v vrste sekcije vključil tudi pionir fotografije Marjan Richter, ki je bil takrat že nenadkriljivi strokovnjak za tehniko barvne fotografije.

Razvijali in izdelovali so tudi lastne elektronske bliskavice - nekatere od njih so v uporabi še danes! V svetu je takrat veljalo pravilo, da je uporaba elektronskih bliskavic v morju nevarna zaradi visoke napetosti na prožilnem kablu. Zato so se v tistih časih v svetu uporabljale v glavnem vakuumske bliskavice (za enkratno uporabo, ki se sprožijo z nizkonapetostno baterijo). Podvodni fotografi DRM pa so razvili svoje lastno elektronsko vezje s tiristorjem, ki sproži bliskavico z nizko napetostjo (Popovič, Vrščaj, objavljeno v internem glasilu Potapljač, 1973). Ta način proženja danes uporabljajo vsi proizvajalci amfibijskih bliskavic na svetu.

Leta 1976 so podvodni fotografi DRM uredili in izdali skripto o podvodni fotografiji, kjer so bile poleg lastnih člankov z raznimi napotki o samogradnjah tudi fotokopije člankov iz tujih revij, predvsem ameriškega Skin Diver-ja.

 

Fotolov

 
 

Slovenski podvodni fotografi, člani DRM, so v začetku sedemdesetih let, ko se je podvodni ribolov že razmahnil preko vseh razumnih meja, prvi na svetu prišli do izvirne zamisli, da bi ribe, namesto s puško "lovili" raje s fotografsko kamero. Novo tekmovalno disciplino, katere idejna očeta sta bila Marjan Richter in Tine Valentinčič, so poimenovali fotolov. Žal pa se nihče od podvodnih lovcev ni ogrel za to novost in fotolov je ostal samo fotografom.

Pravila fotolova so dokaj preprosta in z manjšimi korekturami in dopolnitvami so se ohranila do danes. Fotograf mora z omejeno količino zraka (navadno 4000 litrov) v omejenem času (navadno 4 do 5 ur) v omejenem akvatoriju (nekaj sto metrov in do 20 m globine) na en film (36 posnetkov) poslikati čim večje število različnih vrst rib. Ribe so glede na njihovo naravo razdeljene na tri težavnostne skupine. Ribe morajo biti na sliki ustrezno velike in pravilno kadrirane. Ob tem se upošteva še tehnična in estetska plat fotografije. Zmagovalec je tekmovalec z najvišjim številom zbranih točk.

Prvo tekmovanje v fotolovu je bilo organizirano jeseni leta 1973 v Piranu, samo tekmovanje pa je potekalo na plitvini Gobo pri Savudriji. Udeležilo se ga je šest slovenskih tekmovalcev (Milan Orožen Adamič, Tomaž Bekš, Ciril Mlinar, Arkadij Popovič, Marjan Richter in Tine Valentinčič) in en italijanski (Giovanni Mangiagli).  Kmalu je fotolov začel združevati slovenske in italijanske (predvsem Tržaške) podvodne fotografe, ki so si izmenjevali organizacijo tekem. Tekmovanja so bila izmenično v Sloveniji (Piran ali Fiesa) in v Italiji (podvodni park Miramare pri Trstu).

Medklubska tekmovanja so se počasi razvila v republiška in kasneje v Jugoslovanska državna prvenstva, saj so ga tudi Hrvati (kasneje še Bosanci in Srbi) hitro sprejeli medse. Slovenski podvodni fotografi so se na medklubskih in državnih prvenstvih praviloma uvrščali na zmagovalna mesta (Arkadij Popovič, Janez Vidrih, Marjan Trobec, kasneje Janez Bregar, Borut Furlan, Ciril Mlinar, še kasneje Igor Mauser, Milan Tomažin, Smiljan Zavrtanik). Fotolov je nekatere fotografe tako zasvojil, da so se ukvarjali praktično samo še z njim, na ostalo podvodno fotografijo pa so enostavno pozabili.

Leta 1984 se je od osrednjega slovenskega potapljaškega društva DRM Ljubljana odcepila večja skupina potapljačev in ustanovila potapljaško društvo Skat. Med njimi je bilo tudi nekaj podvodnih fotografov (nekateri so se kasneje vrnili nazaj v DRM) in od takrat dalje so postala tekmovanja v fotolovu zanimivejša, saj se je preostali del fotografov iz DRM srečal z močnejšo konkurenco - iz lastnih vrst.

Fotolov je z nekoliko spremenjenimi pravili prevzela tudi svetovna potapljaška organizacija CMAS, ki organizira svetovna prvenstva (bistvena razlika v pravilih je ta, da se na CMAS-ovih tekmovanjih fotografira v apnei kot čisti športni disciplini).
Priprave na prvo tekmovanje v fotolovu, Piran 1973
(foto: Marjan Richter)
Osvojeni pokali na jugoslovanskem državnem prvenstvu v fotolovu, sali, Dugi otok, Hrvaška.
Na sliki od leve: Marjan Trobec, Arkadij Popovič - Dadi, Igor Mauser, Milan Orožen Adamič
(foto: Blaž Konec - Pinki)
 
Marjan Trobec s svojo doma izdelano opremo -
eden od najbolj zagrizenih fotolovcev.
Igor Mauser, "legenda" slovenskega fotolova
 

Pozna sedemdeseta in osemdeseta leta

 
 

Čeprav je bil Marjan Richter prvi slovenski fotograf, ki je že v daljnem letu 1964 prejel prvo tujo nagrado za svojo podvodno fotografijo alge pri italijanski reviji Mondo Sommerso, so se podvodni fotografi DRM prvič pomerili s svojimi kolegi v svetu leta 1978 na mednarodnem festivalu podvodne fotografije v francoskem Juan les Pins (Arkadij Popovič, Marjan Trobec, Janez Vidrih, Ciril Mlinar). Ko so žiriji oddali poslikani material, so se morali vrniti domov, uradnih rezultatov tekmovanja pa niso nikoli izvedeli. Uspeli so izvedeti le to, da so se med zmagovalne slike, ki so bile objavljene v lokalnem časopisu, visoko uvrstila tudi dela Popoviča in Trobca.

Naslednje leto, 1979, je bilo v Calampisu na Siciliji prvo svetovno prvenstvo v podvodni fotografiji, ki ga je organizirala italijanska revija Mondo Sommerso. Organizator je glede na predhodno poslane posnetke izbral Mira Žlajpaha in Vinka Švaba - Ceneta iz Bleda, kot vodja ekipe pa se jima je pridružil še Arkadij Popovič. Naši fotografi so na tekmovanju doživeli hladen tuš: vajeni predvsem fotografiranja rib, kjer so v fotolovu kot za šalo premagovali svoje nasprotnike, so se srečali s povsem drugačnim pristopom do podvodne fotografije - kreacije. Tekmovalci iz drugih držav, predvsem evropskih, so bili opremljeni z objektivi najkrajših goriščnic (širokokotniki) in imeli so cel kup različnih pripomočkov. Angleži so npr. fotografirali, kako napihnjena plastična hobotnica ovija golo mladenko, ki si z nožem rešuje življenje... Nekateri slovenski fotografi so takrat spoznali, da so izgubili stik z ostalim svetom, da jih je fotolov zapeljal na stranski tir in da bo potrebno korenito spremeniti poglede na podvodno fotografijo.

Večina fotografov pa je kljub novici iz Sicilije ostala zvesta predvsem fotolovu. Nekatere je ideja o kreativni fotografiji sicer sprva ogrela, a le redki so ji ostali zvesti do konca. Videvali smo pod vodo fotografirana jabolka in takrat tako popularne Rubikove kocke, prave kreativne fotografije pa se je v začetku osemdesetih let lotil predvsem Arkadij Popovič - Dadi. Kmalu smo lahko občudovali njegove podvodne akte obdane z morskimi zvezdicami, potapljače v soju žarkov, predmete osvetljene z rdečo svetlobo... Po pravici lahko trdimo, da je Dadi pionir kreativne podvodne fotografije v Sloveniji. Kasneje se je te zahtevne tematike lotil še Ciril Mlinar, priče pa smo bili tudi nekaj redkih eksperimentov nekaterih drugih posameznikov, ki pa se te zvrsti niso nikoli trdno oklenili.

V zgodnjih osemdesetih letih je bil Dadi brez dvoma najboljši podvodni fotograf v Jugoslaviji in kot sam pravi, so takrat  nastala njegova najboljša dela. Kot prvi je prirejal multivizijske diaprojekcije, kjer so se diapozitivi, projicirani iz dveh projektorjev, prelivali ob glasbeni spremljavi. Svoje projekcije je kazal po celi takratni Jugoslaviji in z njimi navduševal občinstvo.

V kasnejših osemdesetih letih pa je z vrsto nagrad na številnih tekmovanjih in natečajih doma in v tujini opozoril nase tudi Ciril Mlinar - Cic, ki se je poleg s fotografijo tudi intenzivno ukvarjal s filmom. Tako je npr. leta 1986 v Lienzu dobil zlato medaljo Hansa Hassa za film "Cave Diving" o jamskem potapljanju.

V času Jugoslavije sta se zvrstili še dve svetovni prvenstvi: leta 1987 v Španiji (ki sta se ga udeležila Ciril Mlinar - Cic in Jože Hanc - Joc z modeloma) in leta 1990 ponovno na Siciliji (fotografa Arkadij Popovič - Dadi in Ciril Mlinar - Cic z modeloma). Na obeh tekmovanjih so naši fotografi poskušali realizirati predvsem kreativnost svojih idej. Svojih uvrstitev niso nikoli izvedeli, saj so organizatorji objavili le prva tri mesta, vendar glede na prikazana dela ostalih fotografov sklepajo, da so se uvrstili razmeroma visoko.

V tem obdobju se je pojavilo še nekaj novih imen v podvodni fotografiji, ne le iz Ljubljane, ampak tudi iz drugih krajev v Sloveniji: pojavila sta se npr. Vojko Nežmah in Božidar Bajželj iz Kranja, kasneje, v začetku devetdesetih pa še Vojko Artač. S podvodno fotografijo je konec sedemdesetih začel Franc Goltez iz Tržiča, ki je fotografsko do potankosti obdelal Blejsko jezero, sredi osemdesetih Tom Turk, profesor biologije, ki je postal aktivnejši predvsem v devetdesetih letih, posebno na področju biološke fotografije in Miro Potočnik, ki je med drugim fotografsko obdelal reko Ljubljanico. Proti koncu osemdesetih se je pojavil tudi Smiljan Zavrtanik iz Nove Gorice, ki je že kmalu pokazal predvsem svoje organizacijske sposobnosti, Boris Vuga iz Kopra, Boris Kolar iz Maribora...

Prvi poskusi kreacije leta 1980
(foto: Arkadij Popovič - Dadi)
   
Posnetek narejen s "split-field"
predlečo leta 1984
(foto: Arkadij Popovič - Dadi
Blejski grad iz ribje perspektive
(1986)
(foto: Franc Goltez)
 

Podvodna fotografija po letu 1990 (v neodvisni Sloveniji)

 
 

Kot zadnji pomembnejši dogodek slovenskih podvodnih fotografov v času Jugoslavije je bila udeležba na mednarodnem tekmovanju v fotolovu junija leta 1991 na Sardiniji (fotografa Ciril Mlinar in Borut Furlan, kapetan Aleksander Adamec iz Reke). Med šestimi ekipami iz petih držav je Jugoslovanska ekipa zasedla tretje mesto (individualnih uvrstitev ni bilo) in se vrnila domov en dan preden je jugoslovanska vojska zasedla in zaprla meje. Pokal je ostal na Reki na sedežu zdaj bivše Jugoslovanske potapljaške zveze.

V začetku devetdesetih let se je v slovenski podvodni fotografiji nadaljevala tradicija iz jugoslovanskih časov, kjer je imel podvodni fotolov še vedno primarno vlogo. Poleg fotolova pa so se redno začeli prirejati tudi natečaji splošne podvodne fotografije, ki je bila često napačno imenovana "kreativna fotografija". V začetku splošna fotografija še ni bila razdeljena na posamezne tematike in fotografi so svoja dela oddajali po lastni presoji v oceno žirijam, ki so jih navadno sestavljali razni kopenski mojstri fotografije, akademski slikarji in biologi. Kmalu se je izkazalo, da taka sestava žirije za podvodno fotografijo ni najbolj posrečena in rezultati žirije so bili večkrat nepričakovani in presenetljivi.

Leta 1994 je Furlan, obogaten z izkušnjami z internega tekmovanja nemške revije UWF v Španiji, prodrl s predlogom, da bi morali tako, kot na tekmovanjih po svetu, tudi v Sloveniji splošno podvodno fotografijo razdeliti na posamezne discipline. Od tega leta dalje so se začele pojavljati posamezne teme, ki so se počasi izoblikovale v danes že standardne: makro (slikanje drobnih morskih organizmov ali detajlov večjih organizmov), riba (slikanje rib, vendar za razliko od fotolova s poudarkom na estetskem vidiku - ta tema se je pri nas uveljavila šele leta 1998 na novogoriškem natečaju Vodan; pred tem so se ribe slikale v okviru makra), ambient ali širokokotna fotografija (slikanje podvodne pokrajine z ali brez potapljačev z uporabo širokokotnih objektivov) in kreacija (slikanje s posebnimi tehnikami in / ali izražanje posebnih idej - najbolj svobodna a hkrati najtežja tematika, ki pa se v zadnjem času umika iz morja v bazene).

V drugi polovici devetdesetih let so se vrste slovenskih podvodnih fotografov ponovno pomladile z novimi imeni. Med drugimi se je pojavil Milan Tomažin - Tyson iz Skata, policist specialec, ki je s službenim vrhunskim amfibijskim fotografskim aparatom Nikonos RS zelo kmalu začel dosegati vrhunske rezultate. Za njim je prišlo še nekaj drugih, predvsem v Ljubljanskem DRM-ju. Tako se je pojavil Boris Pihlar, ki je že kmalu presenetil z odličnimi rezultati na raznih tekmovanjih (med drugim s "top ten" uvrstitvijo v eni od kategorij na svetovnem prvenstvu leta 2000), Irena Čok, najbolj zagnana in vztrajna podvodna fotografinja v Sloveniji (poleg s pisanjem reportaž je opozorila nase leta 2002 s serijo nagrad na natečaju Vodan, kasneje pa tudi z drugimi mednarodnimi fotografskimi uspehi) in Andrej Voje, znan predvsem po pisanju reportaž. Vsem novincem je skupno to, da so svojo kariero začeli s tovarniško narejenimi ohišji, kajti romantična leta samogradenj so se za vedno končala.

V drugi polovici devetdesetih let se je kvaliteta natečajev močno dvignila. To velja še posebej od leta 1998 dalje, ko je organizacijo natečajev samoiniciativno prevzel Novogoričan Smiljan Zavrtanik. Njegovi natečaji z imenom Vodan so počasi postali mednarodno obiskani festivali podvodne fotografije in videa s pestro udeležbo avtorjev iz več držav. Začetne tri teme (makro, riba, ambient) so se razširile na kar sedem fotografskih tem (osnovne tri teme so razdeljene še na Mediteran in tropska morja, dodana pa je še sedma tema - sladke vode), tekmovanje otroških slik, tekmovanje fotografov začetnikov in podvodni video. Material ocenjuje strokovna mednarodna žirija sestavljena iz samih priznanih podvodnih fotografov iz Slovenije, Italije in Švice (med njimi tudi svetovni prvaki v podvodni fotografiji).

Leta 1999 je DRM Ljubljana organiziral v Piranu 1. državno prvenstvo v podvodni fotografiji pa zgledu CMAS-ovih svetovnih prvenstev. Na tridnevnem tekmovanju se je tekmovalo v štirih temah. Žal pa je bilo to prvenstvo nekaj časa edino take vrste, ker ni bilo več kandidatov za organizacijo nadaljnjih tekmovanj. Novogoriški natečaji Vodan tako ostajajo najvišja oblika tekmovanja v podvodni fotografiji v Sloveniji. Slovenska prvenstva v podvodni fotografiji pa so se v nekoliko skrčeni obliki obnovila šele po letu 2003.
Druga polovica devetdesetih let je čas, ko se je slovenska podvodna fotografija začela močneje odpirati v svet. Fotografi so se redno začeli udeleževati svetovnih prvenstev, svoja dela pa so začeli pošiljati na razne mednarodne natečaje v tujino. Tako so se slovenske ekipe udeležile 1. (in hkrati zadnjega) Pokala v podvodni fotografiji, Sharm-el-Sheikh (Egipt), 1995 (Furlan, Mlinar); 6. Svetovnega prvenstva, Menorca (Španija), 1996 (Furlan, Mlinar); 7. Svetovnega prvenstva, Alesund (Norveška); 1998 (Furlan, Tomažin), 8. Svetovnega prvenstva, Hurghada (Egipt), 2000 (Furlan, Pihlar); 9. Svetovnega prvenstva, Marseille (Francija), 2002 (Furlan, Zavrtanik) in 10. (zadnjega filmskega) Svetovnega prvenstva, Estartit (Španija), 2005 (Furlan, Čok). Na vseh prvenstvih so fotografi dosegli vsaj po eno uvrstitev v prestižni "top ten" v posameznih temah, na zadnjih tekmovanjih pa je bilo takih uvrstitev več (Furlan, Pihlar, Čok), v "top ten" pa so se uvrščali tudi v skupnih seštevkih. Pregled vseh slovenskih ekip, ki so se kadarkoli udeležile svetovnih prvenstev je zbran tu.

V devetdesetih letih so slovenski podvodni fotografi začeli zmagovati tudi na drugih mednarodnih natečajih. Med njimi je bil takrat zelo popularen CMAS-ov natečaj "50 Judges", ki se organizira vsako drugo leto (do leta 2001). Mlinarjeve fotografije so med drugim uvrstili tudi v jubilejno izdajo Photography Yearbook 1995, na salonu fotografije Hasselblad Super Circuit 1999 pa so njegovo sliko, ki je dobila bronasto medaljo, uvrstili tudi med 150 najlepših aktov na svetu.

Devetdeseta leta so v Sloveniji tudi razcvet podvodnega filma in videa. Med snemalci s svojo aktivnostjo prepričljivo prednjači Ciril Mlinar - Cic, ki se je v zadnjem času posvetil predvsem filmu. Med njegovimi deli so najbolj znani filmi o človeški ribici, o potapljanju v kraških jamah in prvi slovenski podvodni film v 35 formatu: Obrazi zelene reke (film o reki Ljubljanici v različnih letnih časih). Posnetke njegovega filma o morskem psu orjaku v slovenskem morju so med drugim kazali na CNN World Report, kot prvi Slovenec pa je sodeloval tudi z Ekipo National Geographic Channel pri snemanju dokumentarca Potovanje pod zemljo. Od ostalih slovenskih podvodnih videosnemalcev (Uroš Mirtič, Aleš Musič) je najbolj aktiven Andrej Natlačen, ki je tudi osvojil nekaj mednarodnih nagrad (6. in 10. mesto na Evropskem prvenstvu v podvodnem videu v Badnu, Švica, leta 1999), njegove filme, predvsem s tropskih koralnih grebenov, pa lahko večkrat vidimo na televiziji.

Vzporedno z vsemi že omenjenimi fotografi ves čas aktivno deluje tudi svetovno znani profesionalni fotograf Arne Hodalič, ki je sicer predvsem fotoreporter, vendar mu je podvodna fotografija pogosto dopolnilo k njegovim reportažam. Arne je izredno podkovan v tehniki podvodne fotografije in veliko slika v podzemskih jamah, vendar ni nikoli sodeloval z ostalimi fotografi kot član skupine ali se udeleževal njihovih srečanj. V zadnjem času sodeluje na raznih žirijah v zvezi s podvodno fotografijo.
Tekmovanje v podvodnem fotolovu, Piran 1993, organizator DRM Ljubljana
 
Naslovnica druge slovenske
knjige o podvodnem svetu,
ki jo je uredil pisatelj
Mate Dolenc (1991)
Naslovnica knjige Toma Turka,
prvega temelnjega slovenskega
dela o morskih organizmih (1996)
Prvenstvo slovenije v splošni podvodni fotografiji,
Piran 1999, organizator DRM Ljubljana
Irena Čok prejema nagrado od organizatorja natečaja
Vodan, Smiljana Zavrtanika (Nova Gorica 2006)
 

Digitalna podvodna fotografija v Sloveniji

 
 

Skladno z razvojem fotografske tehnike, se je tudi v Sloveniji začela čedalje bolj pojavljati digitalna tehnika v podvodni fotografiji. Starejši fotografi, ki so dolga leta slikali na film, so bili pri prehodu na digital v začetku večinoma bolj konzervativni. Visoke kvalitete slike, ki jo je nudil film, niso želeli prehitro zamenjati za nove in takrat še (pre)drage moderne "igrače", kljub temu da so nudile bistveno večje možnosti v fotografiranju (predvsem večja avtonomija in takojšna analiza rezultatov z možnostjo popravljanja napak). V tem začetnem obdobju (2002 - 2006) so po digitalni tehniki posegali predvsem "novodobni" fotografi, ki niso nikoli prej slikali na film. Med njimi jih je zaradi cenenosti in enostavne uporabe zelo velika večina posegla po majhnih kompaktnih kamerah v plastičnih ohišjih, le peščica pa se jih je "ojunačila" (v finančnem smislu) in nabavila digitalne zrcalnorefleksne kamere (DSLR) v ohišjih, ki nudijo bistveno večje možnosti fotografiranja. Slovenska podvodna fotografija je tako končno prišla do "podmladka", ki ga v vseh teh letih filmske fotografije razen redkih izjem ni in ni bilo.

Po letu 2006 so po DSLR kamerah končno posegli tudi nekateri starejši podvodni fotografi, ki so lahko z novimi generacijami kamer (Nikon D2x, Nikon D200, Nikon D80, Canon Eos 1Ds II, Canon 5D....) končno dosegli in presegli kvaliteto toliko opevanega filma (Čok, Furlan, Hodalič...).

Prihodu digitalne fotografije so se tako kot po svetu počasi prilagodila tudi tekmovanja. Novogoriški Vodan je pričel enačiti digitalne posnetke z diapozitivi (2006), v letu 2007 pa je sprejemal samo še digitalne posnetke in skene diapozitivov. Enako je bilo s slovenskimi državnimi prvenstvi. V letu 2006 so lahko fotografi enakopravno tekmovali z diapozitivi in digitalnimi kamerami. Ker je večina starejših fotografov (med njimi veliko gostov iz Italije) še slikala na film, digitalno tehniko pa so uporabljali predvsem novinci, so posnetki na diapozitivih močno premagali digitalne slike. Že naslednje leto (2007), pa so se na tekmovanje kljub istim pravilom prijavili izključno fotografi z digitalnimi kamerami, kajti medtem so že vsi starejši fotografi zamenjali svojo tehniko.

V letu 2007 je Borut Furlan organiziral in izvedel dvotedenski tečaj podvodne fotografije za fotografe z zrcalnorefleksnimi kamerami. Kljub temu, da je bil tečaj mišljen tako za filmske kot za digitalne fotografe, je imelo vseh 14 tečajnikov digitalne kamere.

Koncem leta 2006 je slovenske podvodne fotografe pretresla vest, da so izgubili svojega kolega Smiljana Zavrtanika, idejnega vodjo in neumornega organizatorja natečajev Vodan.

Tečajniki na praktičnem delu tečaja digitalne
podvodne fotografije Borut Furlana
(Piran 2007)
Tudi žirija na državnem prvenstvu 2007 je zamenjala
diaprojektor s prenosnim računalnikom.
Z leve: Arne Hodalič, Gianni Pečar in Milan Tomažin.
     
 
Naslovnica druge knjige Toma Turka,
drugega slovenskega temenjega dela
o morskih organizmih
 
Govor predsednika SPZ Mitje Slavinca
na 10. mednarodnem natečaju Vodan
in memorialu Smiljana Zavrtanika.
 
 

Viri:

  • Fotografiranje pod morjem, knjiga Sprehodi pod morjem, Ljubljana 1963 (Marjan Richter in Ivan Kuščer)
  • Podvodna fotografija, knjiga Podmorski svet in mi, Ljubljana 1991 (Marjan Richter)
  • Tako smo začeli, Zbornik 50 let DRM Ljubljana, 2002 (Marjan Richter)
  • Intervju z Marjanom Richterjem, Zbornik 50 let DRM Ljubljana, 2002 (Irena Čok)
  • Podvodna fotografija, film in televizija v Sloveniji od prazgodovine do osamosvojitve, Zbornik 50 let DRM Ljubljana, 2002 (Ciril Mlinar - Cic)
  • Moje videnje razvoja podvodne fotografije v DRM-ju od leta 1962 do danes, Zbornik 50 let DRM Ljubljana, 2002 (Arkadij Popovič - Dadi)
  • Podvodna fotografija v obdobju neodvisne Slovenije,  Zbornik 50 let DRM Ljubljana, 2002 (Tom Turk)
  • Arhiv Marjana Trobca (rezultati tekmovanj v času bivše Jugoslavije)
  • Lastni arhiv (od leta 1979 dalje)