Nikonovi širokokotni zum objektivi
(Maj 2008)    
 

Širokokotni objektivi so vedno spadali med moje najljubše objektive in imajo pomembno vlogo v moji fotografiji. Svoj prvi širokokotni objektiv Nikkor 24 mm / f2,8 sem si že kot študent kupil v davnem letu 1981. Takoj sta me navdušila njegova perspektiva, izrazne možnosti, ki jih je objektiv zaradi nje nudil, predvsem pa za tiste čase velika ostrina in kontrast. Njegova 9-lečna optična formula ostaja nespremenjena že od leta 1968 in to je bil prvi objektiv, kjer je Nikon uvedel svoj CRC (Close range correction) sistem, ki omogoča boljšo ostrino pri bližinskem fotografiranju.

Ob prehodu na avtofokus sem ga hitro zamenjal za AF Nikkor 24 mm / f2,8, ki je imel še vedno popolnoma enako optično formulo kot njegov MF predhodnik, dodan mu je bil le mehanski prenos za avtomatsko ostrenje.

Moj prvi širokokotni zum objektiv je bil AF Nikkor 20-35 mm / f2,8, ki mi je nudil veliko več svobode pri kadriranju. Od takrat dalje sem za svojo kopensko fotografijo uporabljal skoraj izključno zum objektive, 24 mm / f2,8 pa mi je še dalje ostal v rabi v podvodni fotografiji. AF Nikkor 20-35 mm / f2,8 je imel dve manjši pomanjkljivosti: njegov široki konec bi lahko bil še nekoliko širši in ostril bi lahko nekoliko bližje (od 40 cm). Obe napaki je odpravil novi AFS 17-35 mm / f2,8 (1999), ki je zaradi svojih optičnih in mehanskih lastnosti postal legenda Nikonove širokokotne fotografije v filmskih časih. Njegova ostrina se je kosala (in celo presegala) ostrino nekaterih objektivov s fiksnimi goriščnicami, zaradi zornega kota 104° je bil (poleg Fisheye objektivov) le AF 14 mm / f2,8 širši od njega, ostril je do zavidljivih 28 cm, ultrasonični motor pa mu je omogočal hitro in skoraj neslišno ostrenje.

S prihodom digitalne fotografije pa se je marsikaj spremenilo. Na hitro (in nekoliko površno) rečeno, so zaradi manjšega formata slikovnega senzorja teleobjektivi pridobili, širokokotniki pa izgubili. Zaradi tega se je pojavila potreba po novih širokokotnih objektivih s krajšimi goriščnimi razdaljami. Prvi (in žal tudi še vedno edini!) pravi širokokotni zum objektiv za manjše slikovne senzorje DX formata, ki ga je Nikon ponudil tržišču (2003), je bil AFS DX 12-24 mm / f4. Objektiv sem nabavil skupaj s svojim prvim digitalcem (Nikon D2x) v letu 2006 in lahko rečem, da me ni tako navdušil, kot filmska "legenda" AFS 17-35 mm / f2,8. Takoj se mi je zazdelo, da pri svojem najširšem kotu (12 mm) ni tako oster kot AFS 17-35 mm / f2,8 pri 17 mm, čeprav direktne primerjave nisem imel nobene - primerjal sem lahko le filmske skene z visokokvalitetnimi digitalnimi slikami iz D2x, kjer so napake objektivov veliko bolj vidne. Objektiv je tudi manjši in lažji ter deluje precej "plastično". Najmanjša razdalja ostrenja se je spet nekoliko podaljšala, najširši zorni kot je ožji in največja zaslonka je samo f4. Objektiv bi zato bolj težko uvrstili v kategorijo "profesionalnih", kvečjemu med "polprofesionalne".

S prihodom D3 (avgust 2007), prvega Nikonovega "full frame" (ali FX) digitalca, smo dobili tudi pet novih profesionalnih objektivov, med katerimi sta pri meni vzbudila pozornost predvsem nova zuma: AFS 14-24 / f2,8 in AFS 24-70 / f2,8. Nikon trdi, da je novi AFS 14-24 / f2,8 po MTF karakteristikah boljši od vseh ostalih aktualnih objektivov z ekvivalentnimi fiksnimi goriščnicami, kar je pravzaprav kar malo težko verjeti. Ker širokokotni objektivi igrajo zelo pomembno vlogo v moji fotografiji, se nisem mogel upreti, da ga ne bi nabavil skupaj z novim D3.

Tako se mi je tudi ponudila priložnost, da lahko končno dokaj objektivno primerjam med seboj "filmsko legendo" AFS 17-35 mm / f2,8, edini DX širokokotni zum AFS DX 12-24 mm / f4 in najnovejši "čudežni" AFS 14-24 / f2,8. Testne posnetke objektiva 12-24 sem izvedel z D2x, 17-35 in 14-24 pa z D3.
 

Čeprav je bil vsak od naštetih objektivov namenjen svojemu mediju (17-35 filmu, 12-24 digitalnim DX senzorjem in 14-24 digitalnim FX "full frame" senzorjem), njihove goriščne razdalje niso enake, oziroma ekvivalentne. Najširši zorni kot ima 14-24, sledi mu 17-35 in najmanjšega ima 12-24. Čeprav v vseh tehničnih podatkih piše, da so njegove ekvivalentne "filmske" goriščne razdalje 18-36 mm, opazimo veliko razliko med 17 mm (od 17-35) in "ekvivalentnimi" 18 mm  (od 12-24). Če pri 17-35 lahko zaupamo, da je krajša goriščnica res 17 mm, potem je ekvivalentna krajša goriščnica od 12-24 prej 19, kot 18 mm! Delno je temu razlog, da "crop factor" Nikonovih DX senzorjev ni točno 1,5x ampak okoli 1,52 (odvisno tudi od modela kamere), dejanska goriščnica objektiva pa očitno tudi ni 12 mm ampak zelo verjetno okoli 12,5 mm (12,5 x 1,52 = 19,0). Mislim da je Nikon s pojavom D3 in novih dveh profesionalnih zum objektivov (14-24 in 24-70) dal jasen znak, da se profesionalna fotografija počasi seli na FX ("full frame") format. Zaradi tega se mi zdi velika škoda, da ni nikoli ponudil tržišču pravega profesionalnega širokokotnega zuma DX formata (npr. 10-12 mm / f2,8).

 

Tudi razponi goriščnih razdalj teh treh zum objektivov si niso podobni. Medtem ko imata 17-35 in 12-24 razpon približno 2,0 x, ga ima 14-24 samo 1,7 x. Škoda, ker Nikon ni uspel "podaljšati" tega objektiva do 28 mm. Namenoma sem napisal "uspel" namesto "hotel" ker mislim, da je imel za to precej tehtne razloge (boljše manjši razpon, kot (pre)velike aberacije v "tele" območju).

Ker je pri digitalni fotografiji veliko optičnih napak objektivov (distorzijo, vinjetiranje, kromatsko aberacijo) možno naknadno popraviti, nekatere (npr. kromatska aberacija) celo že v samih novejših kamerah (D3 in D300), je postala ostrina najpomembnejši dejavnik, ki odloča o optični kvaliteti objektiva. Neostre slike namreč ni več možno popraviti z nobenim programom. V tem hitrem primerjalnem testu sem zato največ pozornosti posvetil prav ostrini.

Za vse širokokotne objektive (vključno z zumi) je značilna precejšnja ostrina v sredini slike, ki potem počasi pada proti vogalom. Razlike v ostrini na sredini slik so bile tako majhne, da se mi jih ni zdelo zanimivo objavljati. Veliko bolj zanimive so razlike v skrajnih vogalih slik, ki se precej razlikujejo med posameznimi objektivi in uporabljenimi zaslonkami. Vse testne posnetke sem naredil s stojala iz svojega balkona. Najprej sem fotografiral z vsemi objektivi pri vsaj treh različnih goriščnih razdaljah iz z zaslonkami od najbolj odprte do f11 tako, da je bil center vseh slik vedno v isti točki. Ko pa sem opazil, da so največje razlike prav v skrajnem vogalu slik, sem spremenil taktiko testiranja. Za vsak objektiv in goriščnico posebej sem kamero usmeril tako, da sem VEDNO dobil isti objekt (s ploščicami tlakovana tla) v desni spodnji vogal slike. Zaradi možnih napak pri ostrenju in tresenju kamere sem naredil za vsak parameter po več posnetkov in izbral najostrejšega.

Ker je vsem testnim objektivom lasten zorni kot 84° (24 mm pri "full frame" in 16 mm  pri DX formatu), sem v testiranje vključil še moj stari fiksni AF Nikkor 24 mm / f2,8 in novi AFS Nikkor 24-70 mm / f2,8 pri 24 mm.

Rezultati so po svoje pričakovani, po svoje pa tudi presenetljivi, predvsem v smislu velikih razlik med objektivi. Pojavila so se razočaranja in navdušenja. Legende so padle in rodile so se nove.
   

Pri krajši goriščni razdalji je daleč najbolj razočaral "filmska legenda" 17-35 (pri 17 mm). Ta objektiv je pri zaslonki f2,8 v skrajnem vogalu popolnoma neoster in šele pri f8 dobi pravo ostrino. Zanimivo je, da tega pri filmu sploh nisem nikoli opazil in vedno sem ga imel za zelo ostrega! Po drugi strani pa se je DX objektiv 12-24 pri 12 mm odrezal bolje, kot sem imel ves čas vtis. Objektiv je pri odprti zaslonki brez dvoma veliko ostrejši od 17-35, čeprav sem čas mislil obratno. To je samo še en dokaz kako nam digitalna slika z 12 megapiksli nudi veliko več informacij od filmskega skena. Spomnim se tudi tarnanja lastnikov "full frame" Canonov kako nenadoma niso bili več zadovoljni s svojimi "nekoč odličnimi" objektivi iz filmskih časov.

Čisto druga zgodba pa je 14-24 pri 14 mm. Ta objektiv je fenomenalno oster! Človek kar težko verjame svojim očem. Že pri zaslonki f2,8 imamo v skrajnem vogalu praktično popolno ostrino. Nikon dejansko ne laže, ko trdi da ima 14-24 boljše MTF karakteristike od fiksnih objektivov!

Pri daljših goriščnicah so razlike med objektivi bistveno manjše. 17-35 zelo močno pridobi na kvaliteti in lahko rečemo da je tudi pri zaslonki f2,8 v skrajnem vogalu zelo oster. Tudi 12-24 je nekoliko ostrejši kot pri najkrajši goriščnici, vendar je razlika manj očitna. Zanimivo pa je to, da 14-24 izgubi nekoliko svoje ostrine in je pri 24 mm manj oster, kot pri 14 mm! Morda je ravno to razlog, da Nikon ni objektiva "podaljšal" do 28 mm...

Zanimiva je tudi primerjava objektivov pri goriščni razdalji 24 mm (12-24 pri 16 mm, da se ohrani zorni kot!). Najslabši je fiksni 24 mm / f2,8 objektiv, čeprav bi po logiki moral biti najboljši, saj je najenostavnejše konstrukcije. Toda že na začetku sem omenil, da izhaja optična formula tega objektiva iz daljnega leta 1968, da je sestavljen iz devetih navadnih sferičnih leč, brez kakršnihkoli novodobnih dobrin, kot so ED steklo in asferične leče. V svojem času ko je nastal, je na grobozrnate filmske emulzije risal zelo ostre slike. Danes pa njegova ostrina ne odgovarja več modernim standardom in visoki resoluciji digitalnih slikovnih senzorjev. Sledi mu 17-35, ki je pri 24 mm veliko ostrejši kot pri 17 mm in nekoliko manj kot pri 35 mm. Mali DX 12-24 je pri 16 mm (ekvivalent 24 mm) opazno ostrejši od 17-35 pri 24 mm. Najboljša pa sta seveda najnovejša zuma, kjer imam občutek, da je 14-24 pri 24 mm celo nekoliko boljši od 24-70 pri enaki goriščnici.

 

Optična kvaliteta objektivov torej ni praktično nič odvisna od težavnosti izdelave objektiva, ampak veliko bolj od letnice ko je nastal prototip objektiva. Na splošno je "filmska legenda" 17-35 najslabši, sledi mu DX 12-24, daleč najboljši, predvsem v svojem najširšem delu, pa je 14-24. Zaradi tega ni čudno, da ga kupujejo celo nekateri lastniki Canonov in ga uporabljajo s pomočjo adapterja, kajti ostrejše ultraširokokotne  optike za digitalne "full frame" senzorje (zaenkrat) ni na tržišču! Vse kaže, da bosta morala oba proizvajalca pošteno pomladiti svoje vrste objektivov, kajti tisto kar je bilo nekoč dobro na filmu, ni več dobro na digitalu. Nikon je s svojima zadnjima optičnima biseroma (14-24 in 24-70) zelo uspešno zajadral v nove vode.